“Vrgel sem kolo in ostalo položil v Božje roke,” so bile besede Mateja Mohoriča, ki se je na etapno zmago odzval zelo čustveno. Njegov pogovor za Eurosport mnogi ocenjujejo za enega najboljših v zadnjem času, vendar je bil za RTVS, ki je zdaj “depolitizirana”, preveč. Omemba Boga je bila zanje kaplja čez rob, zato so ta del cenzurirali. Partija je edina religija zanje.
Kot je že Lenin na tisk in medije gledal kot na ključno točko za napredek v revoluciji in zagotavljanje, da komunisti obdržijo nadzor nad oblastjo, se tega zaveda tudi aktualna vlada, ki je “prevzela javni zavod”. In ker vera in komunizem nikakor ne moreta sobivati, ne čudi, da je državnemu mediju “prepovedano” objavljati kar koli v povezavi z Bogom. Pa četudi gre za dobesedno navajanje.
Petkovo zmago na 19. etapi kolesarske dirke po Franciji, svojo tretjo etapno na Touru doslej, je Slovenec v majici moštva Bahrain Victorious Matej Mohorič doživel zelo čustveno. V cilju je, ko se je do etapne zmage na 173-kilometrski trasi od Moirans-en-Montagna do Polignyja dokopal po fotofinišu, v mikrofon TV Slovenija med drugim povedal: “Vedel sem, da če štartam 100 metrov pred ciljem z vso močjo, ki jo imam, imam morda možnosti. Na koncu sem samo vrgel kolo in ostalo položil v Božje roke – in bilo je dovolj za zmago. Počutim se, kot bi kar malo izdal oba tekmeca, ki sta bila močnejša od mene, toda očitno je Gino iz nebes želel, da danes jaz zmagam.” Omemba Boga pa je prekoračila nova pravila “depolitizirane” RTV, zato so ta del enostavno cenzurirali. Ampak – ker zadeve s spleta ne izginejo kar tako, so uporabniki na Twitterju izbrskali del intervjuja, ki je bil za RTVS sporen.
Slovenski intervju, 50 sekunda.
— Marko Krajnc (@sodnik) July 22, 2023
V intervjuju za Eurosport je Mohorič še dodal, da je vedno vedel, da se lahko dokoplje do etapne zmage na Touru, saj da je to v preteklosti že dvakrat storil. “Vedel sem, da sem dovolj močan, obenem pa, da je enako z ostalimi 150 kolesarji. Nisem edini, ki lahko zmagam na etapi Toura, vsak od kolesarjev bi si to zaslužil. Vsi vemo, kako ti lahko takšna zmaga spremeni življenje, zato si želim, da bi vsak tekmovalec lahko zmagal na etapi Toura. Toda to ni mogoče in v tem je krutost kolesarstva.” Mohorič se je zdaj po številu etapnih zmag na “francoski pentlji” (3) izenačil s Primožem Rogličem, precej spredaj je le še Tadej Pogačar z desetimi, eno – na šesti etapi – je vknjižil tudi letos. Vsaka država bi se ponašala s srčnimi zmagovalci kot je Mohorič, vendar za aktualno vlado tudi ti ne izpolnjujejo “pravih pogojev”, saj ne častijo “prave” religije. Partije namreč.
Komunistični režimi so Marxova načela udejanjali v praksi, začenši s prvo marksistično državo. Začelo se je z uničevanjem cerkva in umorom duhovnikov, kasneje pa je prelivanje krvi postala “politika”. Osmi partijski kongres je leta 1920 odredil, da si “partija prizadeva za popolno uničenje vezi med izkoriščevalskimi razredi in versko propagando, hkrati pa pomaga pri dejanski osvoboditvi delavskih množic od verskih predsodkov.” In partija, ki je “depolitizirala” RTVS, si vztrajno prizadeva prav to – uničenje vere začenši s cenzuriranjem vsega, kar je povezano z njo. Orodja (kot je strateški svet za cenzuro”) je že pripravila.
Komunistično sovraštvo do vere je lastnost, ne napaka. Karl Marx je sam rekel. Večina pozna njegovo besedo, da je vera “opij za ljudstvo”. Kar sledi, je še bolj poudarjeno: “Odprava religije kot iluzorne sreče ljudi je zahteva po njihovi resnični sreči.” Kritika religije je “kritika tiste doline solz, katere avreola je religija”. Religija lahko pokaže človekovo hrepenenje po boljšem obstoju, je trdil Marx, vendar tudi prepreči, da bi te sanje postale resničnost. Večina ver poziva svoje pripadnike, naj pogledajo mimo stvari tega sveta. V komunizmu je ta svet vse, kar obstaja – svet produktivnosti in materialnih dobrin, a nič drugega.
Tako si režimi, ki vladajo v njenem imenu, prizadevajo uničiti dušo in zanikati vsako svobodo vesti. Vera, upanje, dobrodelnost in potrpežljivost so nevarne zamisli za sistem, ki temelji na strahu in zavisti. In kar je nevarno, je treba uničiti. Da bi ustvarili komunistična nebesa na zemlji, morajo verniki opustiti svoja prepričanja ali prestati živi pekel.
Tanja Brkić