Emilija Stojmenova Duh je komaj prestala interpelacijo zaradi 13.000 neuporabljenih nizkocenovnih računalnikov brez naslovnika, pa je že na obzorju nova afera oz. prikaz nesposobnosti. Zapirajo namreč 25 odstotkov t. i. digi info točk, s katerimi je ministrstvo nameravalo “povečati ditigalno pismenost in vključenost”. Kaj je šlo narobe?
Info digi točke so delovale po principu koncepta, ki ga je v preteklosti uvedel (brezplačni) projekt Simbioza –neveščim v digitalnih spretnostih (predvsem starejšim) so na točkah nudili pomoč pri prijavi v e-upravo in e-zdravje, nasvete, kako uporabljati elektronsko osebno izkaznico in druge elektronske storitve v javni upravi. Projekt je vodila Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS). Ministrstvo za digitalno preobrazbo pa je do danes zaprlo že 60 od 222 digi info točk.
OZS: “Neracionalno v manjših občinah”
Na OZS pravijo, da je bil projekt v manjših občinah neracionalen, saj so beležili le okoli 30 do 35 obiskov na mesec (!), kar so seveda katastrofalne številke. Ljudje o digi točkah očitno niso bili pravilno obveščeni ali pa jih ne potrebujejo. Postavlja se vprašanje, zakaj so potem točke sploh načrtovali na lokacijah, za katere se je že vnaprej vedelo, da zanimanja ne bo. Se je točke postavljalo “na pamet” oz. po logiki, kjer so kakšni VIP mladi z diplomo iz avantgardne umetnosti, ki potrejujejo zaposlitev?
Ministrica v svojem svetu: “Ne gre za napačno ocenjen projekt”
Medtem se ministrica s sprenevedavostjo, ki smo jo vajeni že iz afere s prenosniki, brani, da nikakor ne gre za napačno ocenjen projekt ali za težave pri izvedbi, pač pa za pilotni projekt, študijo izvedljivosti, rekoč: “Naš interes je, da se projekt nadaljuje tudi v prihodnje, zato smo izvedli analizo in ugotovili, da je bil na nekaterih info točkah pričakovan obisk bistveno večji od načrtovanega, pri drugih pa je bil manjši, zato smo mrežo optimizirali,” je pojasnila.
Ministrica še obljublja, da za digi info točke, ki bodo zaprte, OZS ne bo dobila sredstev. Vrednost celotnega projekta bo znižana, a na zbornici ocenjujejo, da zato ne bodo utrpeli škode. Ljudi iz teh točk so prerazporedili oziroma z nekaterimi prekinili sodelovanje, saj so ponekod prostore in kadre za to najemali. Torej, čeprav bodo dobili nižja sredstva od načrtovanih (predvideva se, da se je načrt naredil vnaprej in ne po dnevnem navdihu), ne bodo utrpeli izgube.
Kam je šlo šest milijonov evrov?
V tej računici nekaj ne deluje, razen če je bil projekt odmerjen tako zelo velikodušno, da bo ne glede na zmanjšanje sredstev še vedno več kot dovolj. Koliko je projekt stal davkoplačevalce? Mitoloških šest milijonov evrov – zanimivo, da podobno kot 13.000 prenosnikov brez naslovnika in kot podrtija na Litijski 51. Videti je, kot da so v javni upravi zakoličili meje, dokler lahko sega svobodnjaška kleptokracija – šest milijonov evrov je tista meja. Šest milijonov tu, šest milijonov tam – za milijarde proračunskega deficita v času, ko nam oblastniki dopovedujejo, da ni denarja za davčne razbremenitve ali dolgotrajno oskrbo.
Digi točke še ena birokratska postojanka nezainteresiranih
Na OGZ se na spletni strani storitve hvalijo, da “svetovalci na digi info točkah vsakemu posamezniku na razumljiv način nudijo svetovanje in uporabniško podporo s področja uporabe digitalnih javnih storitev”:
-
- uporaba elektronske osebne izkaznice in s tem povezane mobilne aplikacije,
- prijava v elektronske storitve in elektronsko podpisovanje,
- dostop do informacij o delu državne uprave na portalu gov.si,
- dostop do elektronskih storitev na portalu eUprava,
- registracija in prijava v portal SPOT,
- uporaba storitev eZdravja na portalu zVEM,
- dostop do e-storitev ZPIZ,
- uporaba državnega davčnega portala eDavki,
- dostop do elektronske zemljiške knjige,
- uporaba elektronskih vinjet na portalu DARS,
- storitve z zvezi s študijem in štipendijami,
- storitve MKGP in UVHVVR, portal Volos.
Zveni uporabno. Kakšna pa je resnična storitev? Kdor je iz radovednosti že bil na kakšni digi točki, bo znal povedati, da ga tam navadno pričaka kakšen nadobudni mladenič ali mladenka, navadno pa so taki zelo nevešči razlage že takšnim, ki vedo, zakaj se gre, kaj šele upokojencem. Sicer poznajo osnove, če pa pride do kakšnih resnejših težav (npr. nekompatibilna strojna oprema, namestitev kodekov ali podpore za formate, ki jih kakšna spletna stran ne podpira), pa povsem odpovedo.
Na točkah deluje en sam človek, za katerega (po hitrem izračunu čez palec) porabijo približno 27 tisoč evrov bruto. Kako smela investicija je to ob 30 obiskih na mesec (!), naj vsak presodi sam. Morda bi bilo bolj racionalno, če bi ministrstvo kar samo rekrutiralo javne uslužbence (spomnimo, imamo rekordno število javnih uslužbencev per capita v Evropi), ki bi ljudem, ki res ne vedo, kako uporabljati storitve (in nimajo sorodnikov, ki bi jim pomagali), hodili na dom in jih informirali. Za 30 obiskov na mesec bi bil tak projekt veliko cenejši.
Videti je, da smo dobili še en projekt zdaj že zloglasne ministrice Emilije Stojmenove Duh, kjer se je najprej šlo v opravičevanje vnaprej določenih stroškov (izplen davkoplačevalskega denarja) namesto za racionalizacijo in sledeje potreb resničnih ljudi. Konec je izgovorov, da jo ljudje demonizirajo, ker je tujka. Ljudje jo kritizirajo, ker se je ministrstvo pod njenim vodstvom spremenilo v razvrat neracionalne porabe, korupcijskih škandalov in popolne stagnacije na področju digitalne preobrazbe.
I. K.