Danes, pred dnevom slovenske državnosti, ko je Slovenija leta 1991, pred 35 leti, sprejela Deklaracijo o neodvisnosti in Temeljno ustavno listino ter uradno postala samostojna in neodvisna država, je bilo izrečeno priznanje osebnosti, katere ime je neločljivo povezano z nastajanjem, uveljavitvijo in mednarodno afirmacijo Slovenije kot suverene in samostojne države.
Minister za zunanje in evropske zadeve Tone Kajzer je v svojem govoru poudaril, da mu je v veliko čast, da se priznanje za življenjsko delo v diplomaciji podeljuje prof. dr. Dimitriju Ruplu, enemu od ključnih ustvarjalcev slovenske zunanje politike in diplomacije.
“Pot dr. Rupla je izjemna v več pogledih,” je poudaril in dodal, da je ta kot intelektualec, univerzitetni profesor, publicist, politik in diplomat desetletja soustvarjal prostor svobodne misli, demokratičnega dialoga in mednarodne odprtosti Slovenije. “V času, ko se je oblikovala slovenska državnost, je s svojim dragocenim znanjem, vizijo in mednarodnimi povezavami, pa tudi s prodornostjo, drznostjo in prepričljivo argumentacijo pomembno prispeval k temu, da je glas Slovenije segel daleč prek njenih meja.”
Dr. Rupel je bil prvi minister za zunanje zadeve samostojne Slovenije. Svoj mandat v funkciji zunanjega ministra je ponovil še večkrat. Skupno velja za najdlje delujočega zunanjega ministra v zgodovini naše države. “V tem času je aktivno sodeloval pri mednarodnem priznanju Slovenije, vzpostavljanju diplomatske mreže ter vključevanju države v ključne mednarodne organizacije. To ni bila le funkcija, to je bila zgodovinska odgovornost. V času, ko je bilo treba svetu pojasniti, zakaj Slovenija stopa na svojo pot in ko je bilo treba pridobiti priznanje ter zaupanje mednarodne skupnosti, je odigral eno osrednjih vlog,” je poudaril minister in dodal, da je njegovo delo pomagalo utrditi položaj Slovenije kot verodostojne, odgovorne, mednarodno dejavne in ugledne države.
Slišati je bilo mogoče, da je Rupel v letih, ki so sledila, ostal zavezan istemu cilju: krepitvi mednarodnega položaja RS. Sodeloval je pri vključevanju naše države v evropske in evroatlantske povezave, zastopal našo državo na najpomembnejših mednarodnih forumih ter prispeval k razvoju in profesionalizaciji slovenske diplomatske službe. “Pri svojem delu je bil dr. Rupel vedno dosleden, zahteven in inovativen, pri čemer je stremel k sistemskim rešitvam in institucionalni sledi. Nenazadnje je pobudnik in idejni oče prestižnih projektov slovenske javne diplomacije – Blejskega strateškega foruma skupaj z aktualnim predsednikom vlade in Centra za evropsko prihodnost, ki z uspešnim delovanjem bogatita ime in ugled Slovenije v tujini,” je poudaril in dal vedeti, da naj bo to priznanje izraz hvaležnosti za njegovo življenjsko delo, vizijo in trajen pečat, ki ga je pustil v slovenski diplomaciji.
Preteklost, opisana na tisoč straneh
Rupel se je zahvalil za podeljeno priznanje in povedal, da naj bi imela osamosvojitev po večinskem prepričanju dva dela: vojaški in diplomatski del. “Vojaški del je pri projektih, kot je neodvisnost, precej pogost, diplomatski del pa je seveda obvezen. Namen prve slovenske vlade ni bila vojna z JLA, ampak neodvisnost oziroma državnost. Ta namen je bil opisan v Novi reviji leta 1987, prvi koncept pa se je pojavil s tako imenovano Pisateljsko ustavo,” je spomnil in izpostavil, da sta bila za državnost nujna obramba in mednarodno priznanje.
Rupel je poudaril, da so v mesecih, ko so se razvedeli slovenski državotvorni nameni, evropski državniki in Bela hiša govorili, da Slovenija nikakor ne more postati neodvisna in da se kaj takega ne bo zgodilo še vsaj 20 let ali celo 50 let. Kot žarek v temi pa je po njegovih besedah delovala izjava Borisa Jelcina, ki jo je namenil slovenski delegaciji pod vodstvom Lojzeta Peterleta v Moskvi, da bo Sovjetska zveza razpadla. “Naša vojna proti Jugoslaviji je trajala 10 dni, nato jo je v našo korist zaustavljala slovenska diplomacija skupaj z evropsko. To se je zgodilo na Brionih 7. julija 1991. To je bil začetek slovenske diplomacije in prvi znak mednarodnega prepoznavanja slovenskih nacionalnih interesov,” je pojasnil in dodal, da so nam naložili trimesečni moratorij, pavzo pred dokončnimi odločitvami.
Važen podatek po njegovih besedah je bil, da je Sovjetska zveza 6. avgusta 1991 objavila poziv za ohranitev jugoslovanske države. Samo da se je 19. avgusta zgodil državni udar, Gorbačova pa so izgnali na Krim. Opomnil je tudi, da sta se četrt stoletja nazaj, junija 2001, v Sloveniji sestala Bush in Putin, konec meseca je ob deseti obletnici države na Trgu republike govoril nemški kancler, konec tega leta pa se je začenjala konvencija o prihodnosti EU. “Predsednik republike Janez Drnovšek se je po njegovih besedah konec leta 2003 domislil serije pogovorov o prihodnosti Slovenije, nakar je izšla prva knjiga z naslovom “V svetu dejavna in prepoznavna Slovenija”,” je ravno tako omenil in spomnil, da je leta 2005 predsedoval Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, kar mu je naložilo sprehod v komunistično preteklost sovjetskih republik.
“Preteklost slovenske zunanje politike je opisana na mnogo tisoč straneh, prihodnost pa še čaka na svoj čas in svoje avtorje,” je bil še jasen.
Ž. N.