Dopisnica nemške javne radiotelevizije Deutsche Welle je v prvi polovici novembra obiskala Ljubljano. V reportaži, ki jo je napisala (TUKAJ), se ni mogla načuditi, kako je slovenska prestolnica pusta in kako redko se sliši slovensko besedo.
Na letalu družbe Lufthansa, ki je letelo iz Frankfurta v Ljubljano, je bilo samo 13 potnikov, do Ljubljane se je peljala s taksistom, ki je govoril “odlično” srbohrvaščino. Prepričeval jo je, kako slab je Janez Janša, ker je čestital Donaldu Trumpu. “Dejala sem mu, da je to najbrž zaradi Melanije,” piše novinarka DW Zorica Ilić.
Prva stvar, ki jo je videla v Ljubljani, ko je taksi ustavil, je bila restavracija Sarajevo 1984. “Mesto je na žalost prazno. Ko se sprehajam po Prešernovem trgu, razmišljam o nekaterih preteklih časih: Zame je slovenski pesnik France Prešern še vedno moj pesnik, del moje kulture, Slovenija pa je včasih moja domovina, včasih ne več. Tako blizu kot daleč. Natančneje: čustveno še vedno moja domovina, racionalno, torej objektivno, ne več,” piše in presenečeno dodaja, da je videla na nekem oknu v Ljubljani viseti jugoslovansko zastavo.
“Ko govorim o svojem presenečenju z zastavo, mi Slovenec (spet v mojem “maternem jeziku”) reče: “In zakaj ne?!” “Ima jugonostalgijo,” je dejal hotelski receptor, ki me je prej, potem ko je videl moje ime, okaral, ker sem ga nagovorila v angleščini. Ena Slovenka (tudi v mojem “maternem jeziku”) pravi: “To je del naše skupne zgodovine.”,” še piše novinarka.
Reportaža Ilićeve o Ljubljani (novinarka se je rodila v BiH) je pravzaprav velika sramota za Slovenke in Slovence. Tudi sama se v reportaži sprašuje, kako je mogoče, da v Ljubljani visi jugoslovanska zastava in kako je mogoče, da jo ogovarjajo v srbohrvaščini.
Demokracija