“Upali smo, da se končno dogaja nekaj pozitivnega za jeseniški in slovenski hokej, ker mislim, da je dovolj zgodbic in stricev iz ozadja. Če si kdo želi pomagati, se mu ni potrebno skrivati, ampak lahko mirno pove in se izpostavi. Vsak je dobrodošel,” je povedal predsednik HDD Jesenice, ki si želi, da bi Jeseničani že v prihodnji sezoni igrali v ligi EBEL.
Tokrat smo se pogovarjali s predsednikom HDD Jesenice Anžetom Pogačarjem, ki nam je razkril marsikatero zanimivo stvar: kdaj lahko pričakujemo Jesenice v ligi EBEL, kakšno je stanje v klubu in kaj se je dogajalo ob nakupu blagovne znamke. To in še več v ekskluzivnem intervjuju z Anžetom Pogačarjem.
Lep del sezone je že za Vami, vsaj zaenkrat lahko rečemo, da gre vse po pričakovanjih. Kako ste Vi doživeli ta začetek letošnje sezone?
Ja, imate prav. Rezultati so nekako na pričakovani ravni, je pa dejstvo, da še niti ene tekme v letošnji sezoni nismo odigrali v popolni postavi. Že od začetka avgusta, ko so se začele pripravljalne tekme, nas stalno spremljajo poškodbe, tako da so bile prvi del sezone poškodbe največja težava v ekipi.
Glavnina ekipe je po večini ostala nespremenjena. Imate oziroma ste ime kakšno željo, da bi ekipo še nekoliko nadgradili?
Jedro je ostalo isto. Nekako so nosilci ostali isti, žal smo izgubil Žigo Grahuta, ki je bil eden od nosilcev med branilci, čeprav smo si ga zagotovo želeli zadržati v naši ekipi. Priključili smo nekaj mladih igralcev, ker se pa pač zavedamo, da potrebujejo svoj čas za napredek. Iz mladinske lige v člansko ni tako enostavno preiti, ampak so fantje pridni in trenirajo, tako da je napredek viden tudi pri njih. Zmeraj so želje imeti čim boljše igralce. Je pa pač tako, da se moramo zavedati, da jim liga INL ni zanimiva, saj imajo višje ambicije, tako da jim to ni neka odskočna deska, kot bi si jo nekateri igralci želeli. Zato mogoče raje igrajo boljšo ligo v slabših pogojih.
Lani je bil Finec Ahlqvist eden izmed ključnih igralcev pri Jesenicah. Kako je letos z vratarji, saj vemo, da Finca ni več v ekipi?
Ahlqvist se je konec lanske sezone v finalu proti Olimpiji resnično izkazal za pravo okrepitev. Podržal je ekipo ter dal fantom neko mirno zaupanje, da so se sprostili in lažje igrali. Letos smo se pač odločili, da tako kot lansko sezono, če ne bo nujno, ne bomo posegali po tujih okrepitvah, tako da bo ekipa sestavljena iz domačih, slovenskih fantov, ker smo še zmeraj polprofesionalna ekipa. Ni pa to profesionalna zadeva, saj nekateri hodijo v službo oziroma na faks. Ravno iz tega razloga sta ostala Jure Pavlič in Grega Vilman, ki sta bila z nami že lansko sezono. Pripeljali smo – vsaj po našem mnenju – enega najbolj perspektivnih slovenskih vratarjev, Žana Usa. Ti trije fantje naj bi se nekako borili za to pozicijo prvega vratarja. Žal se je zadnji mesec poškodoval Žan Us, prav tako pa je poškodovan Vilman, tako da smo ostali samo pri Pavliču, kar se zagotovo pozna.
Nik Zupančič je lani opravil enkratno delo, a je potem prevzel slovensko hokejsko reprezentanco, Vi pa ste na mesto trenerja pripeljali Dejana Varla. Bržkone ste si želeli, da menjava ne bi bila potrebna?
Ja, seveda. Če bi Nik izrazil pripravljenost nadaljevati delo v našem klubu, bi bil absolutno dobrodošel in sploh ne bi razmišljali o kakršnikoli zamenjavi. Zavedamo se, da je izziv, ki mu je bil ponujen, velik in ga povsem razumemo, da ga je sprejel. Je perfekcionist, človek, ki želi biti 100-odstoten pri eni stvari, kar je bilo všeč tudi nam in se je lani v naši ekipi izkazalo za pozitivno zadevo. Ko se je odločil, da ne bo več naš trener, je bila neka logična posledica, da izhajamo iz domačega, jeseniškega okolja. Dejan Varl je tisti, ki ima največ izkušenj in je najbolj predan temu hokeju in si najbolj želi uspeti v trenerskem poslu. Mislim, da je povsem pravilno, da je dobil priložnost in zaenkrat lahko rečemo, da vse poteka normalno.
Kakšni so cilji letos v ligi INL in v državnem prvenstvu?
Cilj je v bistvu tak, kot je bil na začetku postavljen, ne glede na vse poškodbe in težave. Cilj po rednem delu je biti čim višje in sicer vsaj med prvimi tremi ekipami. Potem se želimo uvrstiti v polfinale, naš končni cilj pa je igrati v finalu. Nekako bi se v polfinalu želeli izogniti Feldkirchu, ki je najmočnejša ekipa v ligi, čeprav smo pokazali, da se da premagati tudi njih. Naš cilj v ligi INL je finale, v domačem prvenstvu pa vemo, da šteje samo naslov državnih prvakov, tako da upamo, da bomo gledali kvaliteten finale in da bosta obe dvorani polni, potem pa naj zmaga najboljši.
Lani se vam ni izšlo v polfinalu proti Feldkirchu. Gre letos pričakovati, da lahko lanski uspeh vsaj izenačite oziroma morda celo presežete?
Upajmo, da ja. Tudi v INL-ju bi bila glede na finančne vložke končna zmaga velika senzacija. V ligi so tri ekipe, ki imajo večji proračun od nas. Feldkirch ima na primer štirikrat večji proračun, Lustenau in Bregenzerwald pa trikrat večjega. Tako da se je potrebno zavedati, da tudi po tej strani nismo najmočnejši.
Lani je ekipi uspel res izjemen uspeh. Vemo, da zjutraj najprej odidejo v službo, ob popoldnevih so tu še treningi, včasih se odpravijo tudi na dolga, težka gostovanja. Koliko motivacije sploh še ostaja tem igralcem?
Sam mislim, da veliko. Predvsem je pri njih na prvem mestu ljubezen do hokeja. Da se mu lahko posvetijo, morajo dati na stran ogromno svojega prostega časa, prav tako tudi prijatelje, družine in dekleta. Prepričan sem, da moticaijo zagotovo imajo, prav tako ogromno željo, voljo in ljubezen do hokeja, ker drugače zagotovo ne bi več igrali.
Kako težko je igralcem zdržati vse skupaj, najbrž pridejo tudi težki dnevi za njih?
Vsi imamo slabe dneve. Sam se z njimi ogromno pogovarjam. Tudi oni so utrujeni in skozi pogovor nekako prebrodimo in rešimo težavo. Kot vodstvo kluba se zavedamo, da je potrebno do igralcev imeti neko mejo in spoštovanje. Vedeti moramo, kdaj določene zadeve zahtevati in kdaj malo popustiti. Da bi recimo od njih vseskozi zahtevali vse na 100 % kot profesionalni klubi, mislim, da ne bi bilo izvedljivo in bi bila to za določene igralce prevelika obremenitev.
Motivacija za vse so zagotovo gledalci, brez katerih ne gre. Počasi so navijači sprejeli, da se Jesenice postopoma vračajo, letošnje povprečje na tekmah je zavidljivih 600 gledalcev.
Mogoče je bilo navijačem najtežje sprejeti dejstvo, da ne bo šlo čez noč. Proces vračanja na pota stare slave je kar mukotrpen in trajen, a kakor vemo, se tudi podrlo ni vse čez noč. Gledalci se počasi kar vračajo. Nekako, kar se tiče letnih vstopnic, smo jih prodali sto več kot lansko sezono. Tudi na posameznih tekmah se vračajo, ljudje počasi sprejemajo to ligo. Vsi se strinjamo, da si Jesenice počasi želijo ali pa si zaslužijo profesionalno ekipo, ki bo nastopala v ligi EBEL in to je tudi naš cilj.
V slovenskem hokeju finančno stanje ni ravno rožnato. Kako se s takšnimi problemi soočate v jeseniškem klubu?
Situacija res ni rožnata, gospodarstvo pač še ni v vzponu, tako da je vsak evro težko dobiti. Mi smo si zastavili delovanje na nek drugačen način. S sponzorji poskušamo vsakemu pomagati oziroma najti neke točke sodelovanja, tako da sta obe strani na koncu zadovoljni. Naši sponzorji prejemajo mesečno poročilo o delovanju in poslovanju kluba. Točno vedo, za kaj so bila sredstva porabljena in to je bilo sprejeto pozitivno. Sponzorji so zadovoljni, ker v bistvu s tem izkazujemo transparentnost svojega dela. Mislim, da sta to prava pot in recept. Vsekakor je težko, saj mediji same lige INL niso najbolje sprejeli ali pa je ne pokrivajo dobro. O ligi se ne piše in če se ne piše in ni televizijskih prenosov, s tem posledično tudi ni reklam. Če sponzorjev ni v časopisih, je to tudi zanje manj zanimivo in jim je to zgodbo težje prodati.
Koliko prispeva glavni sponzor Acroni?
Acroni pokrije tretjino proračuna. Mi smo veseli, da so se vrnili po teh dveh letih ter da smo jih prepričali z našo zgodbo, da so se vrnili nazaj v hokej. Zaenkrat mislim, da smo oboji zadovoljni. Si pa vsi skupaj želimo rasti, ampak v bistvu je pri njih na prvem mestu previdnost. Ravno tako tudi pri nas, ker si nihče ne želi, da bi se mogoče kakšne negativne zgodbe ponavljale.
V zadnjih dneh je bila z Jesenicami povezana zelo zanimiva zgodba. Blagovno znamko HK Jesenice je najprej želel kupiti Ljubljančan Boris Požeg. Kako ste se odzvali v klubu in kakšno je Vaše videnje celotne situacije?
Nič posebnega, sam sem bil prisoten na dražbi. Znesek je bil sigurno presenečenje, ker je moje razmišljanje, da če kdo hoče vlagati v jeseniški hokej in je pač pogoj za to blagovna znamka, bi se zagotovo lahko dogovorili, da bi to kupil tudi za 1.200 evrov in potem mogoče 148.000 evrov vložil v mlade oziroma v člansko ekipo. Tukaj gre za meni nerazumljiv znesek. Draženje je bilo po 30 do 40 tisoč evrov in takoj nas je zanimalo, če se bo iz tega kaj izcimilo, predvsem če bo plačana kupnina.
Kaj se je dogajalo v ozadju vsega skupaj?
Ne vem. Z gospodom Požegom sva se slišala in mislim, da je potem odšel v tujino, tako da naj bi imel neke investitorje iz tujine, ki bi bili pripravljeni vložiti v jeseniški hokej. Dlje od tega nismo prišli.
Zagotovo ste si želeli, da bi HDD Jesenice oz. Acroni kot glavni sponzor odkupil blagovno znamko HK Jesenice. Zakaj na koncu ni prišlo do nakupa?
Bom rekel, da je verjetno glavni razlog znesek, ki je enormen. Ker vemo, da s tem ne bomo ničesar rešili, bivši klub je v stečaju. Ta kupnina bi šla Finančni upravi Republike Slovenije (FURS-u). Hokej od tega ne bi imel nič in mi spoštujemo tradicijo in zgodovino. Želeli smo ohraniti ta znak, logotip, besedno zvezo Hokejski klub Jesenice, ampak ne pa za vsako ceno. 150.000 € je več kot polovica našega letnega proračuna.
Kaj ste pričakovali od vsega skupaj. Je bilo sodelovanje možno?
Upali smo, da se končno dogaja nekaj pozitivnega za jeseniški in slovenski hokej, ker mislim, da je dovolj zgodbic in stricev iz ozadja. Če si kdo želi pomagati, se mu ni potrebno skrivati, ampak lahko mirno pove in se izpostavi. Vsak je dobrodošel. Upali smo na nekaj pozitivnega, ker vemo, da potrebujemo močno Olimpijo in Jesenice za razvoj slovenskega hokeja.
Morda vas zanima tudi: Bizarno, kako je okrog prinesel Jeseničane
Zagotovo marsikoga zanima, kdaj lahko Jesenice pričakujemo v ligi EBEL. Je to zgolj želja ali je to realnost?
To je želja in realnost. Kdaj se bo to uresničilo, je težko reči, vsekakor pa bomo mi kot vodstvo kluba naredili vse, kar je v naši moči, da se bo to uresničilo že v naslednji sezoni.
Kakšne so zahteve lige EBEL in kakšne so zmožnosti kluba?
Zahteve lige EBEL so čisto razumne. Sami ne želijo, da se ponavlja zgodba Jesenic iz preteklosti ali pa Olimpije iz sedanjosti. Seveda si želijo Jesenic, ker se zavedajo, da smo vedno bili – ali pa verjetno spet bomo – najbolj gledana gostujoča ekipa. Smo magnet za njihove navijače, a si seveda želijo, da imamo konkurenčno ekipo ter urejene finance. Isto razmišljamo tudi mi, tako da če bodo sponzorji podprli projekt, bomo naredili vse za to, da se vrnemo v ligo EBEL in mislim, da pri tem tudi samo vodstvo lige oziroma predsedniki klubov temu ne bodo nasprotovali.
Sedaj ste na mestu predsednika že približno dve leti. Kako ste zadovoljni s svojim delovanjem v tem času?
Trudim se po svojih najboljših močeh v dobro hokeja, še vedno smo na amaterski ravni. Klub vodim večinoma sam kot predsednik, direktor, tajnica in vse ostalo. Nimamo zaposlenih ljudi niti nobene pomoči. Člani uprave si med sabo pomagamo in sodelujemo, a je potrebno tudi to nadgraditi in dvigniti stopničko višje.
Vaši cilji za prihodnost?
Moj osebni cilj je, da klub ostane na zdravih temeljih ter da se ohrani tekmovalne ambicije, ki pa ne smejo ogroziti finančnega dela delovanja kluba. Zaenkrat vse tako tudi poteka. Igralci imajo vse, kar potrebujejo – opremo, izplačilo – in mislim da je to eden izmed največjih uspehov. Sponzorji nam zaupajo in izpolnjujejo svoje obveznosti, sam pa si želim, da bi tudi v tej težki situaciji uspešno pridobivali nove sponzorje. Moj glavni cilj že od samega začetka pa je vrnitev Jesenic v ligo EBEL.
Gregor Virag