“Če želim hoditi hitro, hodim sam, če želim priti daleč, hodim v družbi,” je v tokratni oddaji Tema dneva spomnil upokojeni zdravnik in publicist dr. Janez Remškar, in dodal, da pri nas nismo navajeni hoditi v družbi. Po njegovo bi bilo v zdravstvu nujnega pomena, da bi leva in desna opcija skupaj določili strategijo, smer in potem bi moralo biti to zabetonirano. Tako pa se stvari samo popravljajo in zato se ne premaknejo.
Prejšnji petek smo lahko v oddaji Marcel poslušali razpravo o sojenju Janši in protestih pred celjskim sodiščem. O tem so govorili gostje Rajko Pirnat, Vesna Bergant Rakočević in Peter Klepec. Neuravnoteženost v studiu, kjer je razgovor tekel v smislu, da je nesprejemljivo, da so ljudje prostovoljno protestirali, je še posebej zmotila Janeza Remškarja, ki se je o tem razpisal v svoji kolumni. Kot je povedal Remškar, se je spraševal, kako to, da so izbrali ravno te tri goste.
Neuravnoteženo poročanje je sramotno za RTVS
Če je predpostavil, da so se denimo za Pirnata odločili, ker je ugleden pravnik, da pokomentira, ali se nekaj spodobi ali ne, se je ob tem povprašal, kako to, da se slednji ni tudi kritično oglasil v primeru župana Jankovića, ki je leta 2014 na hrvaški televiziji izjavil, da se ne boji procesa proti sebi, ker je stalni nasprotnik Janeza Janše. Ocenil je, da gre več kot očitno za dvojna merila.
V zvezi z Bergant Rakočević, vodjo sodniškega društva in soprogo novinarja Igorja Berganta, ki si je prizadeval za depolitizacijo, je povedal, da imata seveda oba pravico do svojega mnenja, a po mnenju Remškarja bi morali biti gledalci obveščeni iz različnih političnih strani, da bi si lahko potem sami ustvarili mnenje. V zvezi s Klepcem, čigar učitelja sta bila med drugim Slavoj Žižek in Božidar Debenjak, sam pa je med drugim vodil katedro na politični šoli v Kumrovcu, opravil doktorat iz pojma odtujitve v Engelsovi filozofiji in bil docent za marksologijo, se je Remškar vprašal, če lahko tak človek nekaj politično filozofskega komentira brez kakršnega koli predznaka. To je daleč od uravnoteženega poročanja in to je prava sramota za nacionalno televizijo.
Smo daleč od demokratične države
V zvezi s kritikami na račun protesta pred sodiščem, čeprav so tovrstni protesti v demokratičnem svetu nekaj povsem normalnega, je povedal, da so ti nesprejemljivi za trenutno politično garnituro, ki vodi državo. Po njegovo smo v tem trenutku daleč od demokratične države, saj lahko polovica politike reče karkoli, pa ni nobenega odmeva, druga polovica pa ne sme reči nič.
V zvezi s Trento, ki se vleče že več kot 18 let, je izpostavil, da se slednja znajde v središču pozornosti, ko so na vidiku določene spremembe. “To je nedopustno. Nedopustno je, da se katerikoli sodni proces vleče toliko časa, ker to je dobesedno matranje človeka. To je nezrelost sodstva.” Sam meni, da javnost ni realno informirana o tem, kaj je v ozadju. Kritičen je, ker na drugi strani obstajata jasna ocena računskega sodišča v zvezi z Litijsko in sodba upravnega sodišča, ki govori o tem, kako je bil postavljen Senad Jušić, a vlada vidna tišina. “Na vsej črti so dvojna merila,” je kritičen.
Na področju zdravstva Remškar pravi, da mi samo popravljamo, “flikamo”. Povedal je afriški pregovor, ki se glasi: “Če želim hoditi hitro, hodim sam, če želim priti daleč, hodim v družbi.” Ob tem je pripomnil, da pri nas nismo navajeni hoditi v družbi. Po njegovo bi bilo v zdravstvu nujnega pomena, da bi leva in desna opcija skupaj določili strategijo, smer in potem bi moralo biti to zabetonirano. “Tako pa samo popravljamo, enkrat levo, enkrat desno, in stvari se ne premaknejo. Dejansko se javno zdravstvo ukinja, ampak ukinja se zaradi ukrepov, kakršne sprejema vlada.”
Noben javni sistem z javnim denarjem ne more pokriti vseh potreb
V zvezi z namero vlade, da se javno in zasebno zdravstvo razmeji, je komentiral, da v tem trenutku noben javni sistem z javnim denarjem ne more pokriti vseh potreb, zahtev, ki jih imamo prebivalci oziroma pacienti. “Najmanj 80 odstotkov zdravstva mora biti javnega, nekaj pa mora bit tudi zasebnega,” je prepričan Remškar. Po njegovih besedah imajo v vseh resnih sistemih tudi dodatna zavarovanja tisti, ki imajo dobre plače, ne glede na to, koliko proporcionalno sicer prispevajo v zavarovalniško blagajno. Kot zgleden primer je omenil sistem, ki ga imajo v sosednji Avstriji. Zgledovali so bi se lahko tudi po drugih evropskih državah, kot so Francija, Danska, Švedska. To bi bilo namreč dobro za bolnike.
Sam pravi, da tisto, kar je urgentno, po njegovem vedenju deluje odlično. Reševalci so izvrstno usposobljeni za poseganje takrat, ko se nekomu na cesti zgodi huda nesreča, ki je življenjsko ogrožajoča, enako velja za zdravnike, ki delajo na urgencah. Omenil je, da vsaka obremenitev ni najtežja, zato so po svetu različni specialisti različno plačani. “Pri nas pa smo vsi popredalčkani po razredih. Skratka, prva napaka, in to se vse nadaljuje v tej smeri egalitarnosti. Nočemo priznati, da smo različni, prvič, že sami zdravniki. Nočemo biti merjeni, na drugi strani pa oblasti to ustreza. Namreč, meritokracije ne poznamo v Sloveniji.” Povedal je, da je veliko stvari neurejenih. Še posebej je izpostavil problematiko domov za upokojence, ki so v resnici bolnišnice z najtežjimi poliorgansko prizadetimi bolniki. V veliki večini gre za paliativo. “To je velik problem,” je zaključil.
Ž. N.