Po več kot desetletju pravne farse je končno konec. Višje sodišče v Kopru je danes potrdilo sodbo celjskega okrožnega sodišča iz aprila lani ter predsednika SDS in novoimenovanega predsednika vlade Janeza Janšo ter soobtožena Branka Kastelica in Klemna Gantarja oprostilo očitkov zlorabe položaja pri nepremičninskem poslu v Trenti. Pravnik dr. Miha Pogačnik je mnenja, da bi do končne razsodbe moralo priti že davno, pri tem pa je dodatno poudaril načelo svobodne poslovne volje.
Kot smo že poročali, je Specializirano državno tožilstvo pritožbo na višje sodišče vložilo po tem, ko prvostopenjsko sodišče ni pritrdilo njegovim očitkom, da naj bi šlo za tipičen primer korupcije.
Tožilstvo je namreč Janši očitalo, da je leta 1992 kupil parcelo v Trenti, nato pa jo prodal podjetju Eurogradnje, ki ga je takrat vodil Klemen Gantar, po konkretno višji ceni. Eurogradnje je kmalu zatem zemljišče prodalo podjetju Imos pod takratnim vodstvom Branka Kastelica, slednje pa je Janši leta 2005 prodalo trisobno stanovanje v Ljubljani. Janša naj bi si pri tem nakupu pomagal s preplačilom Eurogradenj za parcelo v Trenti. Celjsko sodišče lani ni pritrdilo očitkom tožilstva, da naj bi šlo pri teh poslih za tipičen primer korupcije.
Sodni postopek v zadevi Trenta se je leta 2024 začel skoraj dve desetletji po izpeljavi posla. Zadevo je sicer pod drobnogled vzela tudi Komisija za preprečevanje korupcije, ki je v začetku leta 2013 policiji prijavila sum kaznivega dejanja. Istega leta je policija vložila kazensko ovadbo, leta 2014 se je začela pet let trajajoča sodna preiskava.
Vse podrobnosti sodne “farse” Trenta si lahko preberete tukaj.
Ugledni mednarodni pravnik dr. Miha Pogačnik je v svojem mnenju poudaril načelo lastninske pravice in dokaznih standardov v kazenskih postopkih. Epilog zadeve po njegovem mnenju pomeni zmago prava nad politiko in da bi se to moralo zgoditi že zdavnaj. Zdi se mu bistveno, da so se zadeve odvijale prepočasi.
Izpostavil je, da je pravni sistem nastavljen tako, da lahko vsak, ki ima pet minut časa, s pravnimi sredstvi “nagaja” in zavlačuje postopke. Če pa gre za sistemske politike, ki omogočajo, da se človeka na najbolj občutljivih in izpostavljenih mestih dolga leta brez epiloga preganja, se postavlja vprašanje: kdo bo za to odgovarjal?
Po njegovem stališču lahko lastnik s svojim premoženjem prosto razpolaga, torej ga lahko proda po različnih cenah, saj gre za svobodno pogodbeno voljo. Pogačar ob tem izpostavlja tudi, da bi moralo tožilstvo v tem primeru dokazati elemente kaznivega dejanja, saj pravni sistem ne more temeljiti na domnevah, temveč na dokazih. Ključno je, da mora država v kazenskem postopku dokazati obstoj kaznivega dejanja, ne pa zgolj interpretirati poslovnih odločitev kot domnevno spornih.
V tem smislu vidi oprostilno sodbo kot potrditev standarda, da mora biti kazenska odgovornost jasno dokazana, česar tožilci v tem primeru očitno niso bili sposobni narediti.
I. K.