Zadnji konec tedna v avgustu so v parku Finžgarjevega doma na Opčinah potekali 55. študijski dnevi Draga 2020. Minili so v znamenju podobnosti in razlik med slovenščino v Italiji in standardno slovenščino, predvojnega primorskega upora fašizmu in podobe Cerkve v času krize.
Organizatorji, Društvo slovenskih izobražencev (DSI) iz Trsta, so študijske dneve izpeljali kljub pandemiji novega koronavirusa in to, kot so zapisali v priložnostnem biltenu, »ne zato, ker bi nam bilo všeč tveganje, pač pa, ker se nočemo odpovedati normalnosti, ki je navsezadnje podlaga življenja in produktivnih medčloveških odnosov«. Zaradi varne udeležbe je bilo število udeležencev omejeno, zahvaljujoč moderni tehnologiji pa je imela letošnja Draga poslušalce in gledalce tudi prek spleta na družbenem omrežju Facebook in spletnem kanalu YouTube.
Draga 2020 se je začela v petek, 28. avgusta, popoldne z okroglo mizo na temo Slovenski jezik v Italiji in standardna slovenščina: blizu ali daleč? Pri poslušanju govorne različice slovenskega jezika v Italiji ali tudi pri branju posegov na spletnih omrežjih imamo večkrat občutek, da se slovenski jezik govorcev v Italiji zelo oddaljuje od standardne slovenščine, je pisalo v biltenu. Okrogla miza je ponudila iztočnice za razmišljanje, v kolikšni meri je ta odmik sprejemljiv ali pa že zaskrbljiv. Na njej so sodelovali jezikoslovec Kozma Ahačič, prevajalki in tolmački Laura Sgubin in Fedra Paclich ter slovenistki Maja Melinc Mlekuž in dr. Jadranka Cergol, ki je tudi vodila pogovor o tem, kako se jezik Slovencev v Italiji hitro oddaljuje od knjižne slovenščine, sporazumevalne kompetence pa pri tem slabijo, kar opažajo zlasti pri branju slovenskih spletnih strani. Letos je bila na panelu nad govorniškim odrom Drage zapisana misel tržaškega pisatelja Borisa Pahorja: “Imeli bomo svoje mesto v evropski književnosti in tudi v prihodnosti, če bomo ostali zvesti svoji besedi.“
Primorski upor fašizmu
Drugi, sobotni dan Drage je minil v znamenju predavanja zgodovinarjev Egona Pelikana in Renata Podbersiča ml. o predvojnem primorskem uporu fašizmu, po njem pa so predvajali radijsko igro Brune Pertot Srca, ki se ljubijo, se iščejo in se vselej najdejo v režiji Danila Pertota. Z nastopom dveh priznanih primorskih zgodovinarjev je Draga zaznamovala pomembne zgodovinske obletnice, kot so zlasti 100. obletnica požiga Narodnega doma v Trstu, 100. obletnica rapalske mirovne pogodbe med Kraljevino Italijo ter Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, 90. obletnica ustrelitve bazoviških junakov pa tudi 80. obletnica vstopa Italije v 2. svetovno vojno. Predavatelja sta govorila o politiki Italije do primorskih Slovencev v tistem črnem dvajsetletju ter predstavila različne oblike in načine, s katerimi so se primorski Slovenci uprli lastni narodnostni obsodbi na smrt. Izpostavila sta pomen, ki ga ima predvojni primorski antifašizem v slovenski in širši zgodovini. Egon Pelikan je dejal, da je rapalska pogodba razkosala slovensko etnično ozemlje, istega leta (1920) pa je Slovenija na plebiscitu izgubila tudi slovensko Koroško, s čimer je slovenski narod ostal razdeljen med štiri države, odrezan od morja, od Trsta in Gorice in nacionalne zibelke Koroške. Potem pa je prišel fašizem, ki je z nasiljem na vseh področjih zatiral vse, kar je bilo slovenskega. Do leta 1928 je bilo razpuščenih več kot 400 slovenskih kulturnih in političnih društev, njihovo imetje pa zaplenjeno. Ukinjen je bil ves slovenski periodični tisk in obe Zadružni zvezi. »Slovenski srednji sloj je bil uničen in si v Trstu in Gorici ne bo nikoli več opomogel,« je dejal Pelikan in opozoril, da je bilo popolnoma uničena slovenska laična inteligenca: zdravniki, odvetniki, sodniki, učitelji in drugi, ostala je le duhovščina, ki se je odločila na tajno protirežimsko delovanje, slovenstvo in slovenski jezik pa sta bila zaradi konkordata med fašističnim režimom in Vatikanom izrinjena tudi na cerkvenem področju. Nato se je do leta 1940 iz Julijske krajine izselilo 100.000 Slovencev. Pelikan je na predavanju dejal tudi, da brez italijanskega (in nemškega) napada na nevtralno Kraljevino Jugoslavijo ne bi prišlo do komunizma v Jugoslaviji, niti do fojb. Zgodovinar dr. Renato Podbersič pa je poslušalce spomnil, da se je raznarodovalna politika začela že leta 1915; tudi poboji Slovencev so se začeli že takrat in so se nato stopnjevali. Slovenci so svoj jezik ohranjali predvsem na skrivaj. Razložil je, da so šli Primorci nato v partizane iz navdušenja nad svobodo, zato so bili pripravljeni na sodelovanje v OF in s partizani. Kljub temu je nato leta 1942 prišlo do obračunavanja z dejanskimi in namišljenimi političnimi nasprotniki. V dogajanje Drage 2020 so se v soboto dopoldne vključili tudi mladi, ki so se srečali z ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu Heleno Jaklitsch. Dogodek sta priredila novinarski krožek Mladih v odkrivanju skupnih poti in Slovenski kulturni klub.
Cerkev v karanteni
Študijski dnevi so dosegli vrhunec v nedeljo, 30. avgusta, s tradicionalno mašo, ki jo je za udeležence Drage daroval celovški škof Jože Marketz. Marketz je nato predaval na temo Kdo pa smo, ko so cerkve zaprte? V predavanju o podobah Cerkve v času novega koronavirusa je koroški škof poudaril, da je krizi na dan pridejo šibkosti skupnosti, družbe in Cerkve; kriza namreč bolj pokaže, kje res stojimo in kje so potrebne spremembe. Dejal je, da si želi, da bi se iz zdajšnje krize lahko učili že takoj, pretekli odziv Cerkve pa je označil za pragmatičnega in dejal, da so cerkvene skupnosti v času koronakrize ostale povezane v molitvi, da smo lahko kristjani v tem času iskali pot k svojim koreninam; majhnim skupnostim, ki so krščanstvo sprva živele v družinah in po domovih. Duhovniki so ostali blizu ljudem, predvsem na razpolago po telefonu. Cerkev ostaja kraj upanja, skupnost, v kateri vladajo vera, upanje in ljubezen do bližnjega. Marketz je dejal še, da se je Cerkev močno posvečala ukrepom in premalo pastorali. Televizijski prenos maš med karanteno je pritegnil mlade, ki so se tudi na ta način vključili v Cerkev, slovenske maše pa so lahko spremljali tudi koroški Slovenci, kar je bilo zanje nekaj popolnoma novega. Marketz je v tem videl potencial za tesnejšo povezanost slovenskega cerkvenega občestva s te in z one strani meje. Opozoril je še, da Cerkev ni v polnosti izpolnila svoje vloge duhovne ustanove, ki skuša vernikom ohraniti upanje na boljšo prihodnost, in ni bila dovolj dobra zagovornica starejših in tistih, ki so se znašli v težkem položaju, in skoraj ni bila navzoča v javnem diskurzu, čeprav bi imela marsikaj povedati predvsem na področju obvladovanja strahu, nevarnih učinkov prisiljene medsebojne distance, brezposelnosti, dostojanstva starejših, končnosti človeškega življenja, odgovornosti za svobodo in demokracijo v času krize. Poleg tega tudi ni spadala med sistemsko relevantne ustanove in zato pri važnejših odločitvah ni bila upoštevana, je še dejal koroški škof in dodal, da je bila Cerkev najbolj navzoča v karitativni službi. Sklenil je z besedami, da so se avstrijski škofje v nadaljevanju odločili za mešanico starega in novega. Vernike želijo spremljati na pot duhovno prenovljene normalnosti, zato poudarjajo darove svetega duha in spodbujajo duha hvaležnosti, duha povezanosti, ki nikogar ne izključuje, duha solidarnosti, spoštovanja, pozornosti do drugih in drugih mnenj, duha radosti in duha zaupanja.
Peterlinova nagrada
Kot je že običajno, so v nedeljo popoldne podelili letos že 9. Peterlinove nagrade, ki jo je tokrat prejel koroški kulturni in družbeni delavec Nužej Tolmajer. Ta je bil vrsto let tajnik Krščanske kulturne zveze in je nagrado prejel za delovanje na podlagi vrednot slovenstva, demokracije in krščanstva. 55. Draga 2020 se je končala predavanjem nekdanjega evropskega komisarja Janeza Potočnika na temo Pomen odgovornega ravnanja z naravnimi viri v globalno povezanem svetu. Smo prva generacija, ki je tesno povezana na planetarni ravni, njen napredek je v prihodnosti odvisen od človekovega ravnanja z naravo, ki pa je omejevalni dejavnik. Način gospodarskega delovanja je tako po njegovem treba prilagoditi trajnostnemu razvoju, saj se je v 50 letih poraba naravnih virov potrojila, je med drugim opozoril Potočnik.
Lucija Kavčič