S potrditvijo Zakona o pravici do prostovoljne končnice življenja (PPKŽ) bi država lahko odprla vrata sistematičnemu prikrivanju lastnih napak v zdravstvenem sistemu, na to nakazuje drugi odstavek 21. člena ki je prav tako postal predmet razburjenja na družbenih omrežjih.
“Ta člen je tam s tem namenom, da ne bomo mogli pokazati, kako se ponavlja kanadska statistika (evtanazija kot eden glavnih vzrokov smrti). Vedo, vedo točno vedo ti pi*duni kaj se bo zgodilo,” je kritično člen komentiral politični analitik Mitja Iršič.
Drugi odstavek 21. člena omogoča, da se smrt zaradi evtanazije ali asistiranega samomora ne beleži kot neposredni vzrok, temveč se “skrije” pod osnovno boleznijo – kar bi lahko prikrilo resnične razloge za naraščanje takšnih postopkov, kot so kronično pomanjkanje paliativne oskrbe, napake v diagnostiki ali pritiski na paciente zaradi sistemskih pomanjkljivosti, in tako državi omogočilo izogibanje odgovornosti ter javnemu nadzoru.
Drugi odstavek 21. člena se glasi: “Za potrebe zdravniškega poročila o smrti in poročila o vzroku smrti se pacientova smrt, ki je nastopila kot posledica postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ, ne upošteva kot neposredni vzrok smrti. Kot neposredni vzrok smrti se šteje huda neozdravljiva bolezen ali druga huda trajna okvara zdravja iz 1. točke prvega odstavka 6. člena tega zakona.” V preprostem jeziku to pomeni sledeče: Ko zdravnik pripravi uradno poročilo o smrti pacienta, ki je umrl zaradi evtanazije ali asistiranega samomora (PPKŽ), ta postopek ne sme biti naveden kot glavni ali neposredni vzrok smrti. Namesto tega se v poročilu zabeleži osnovna bolezen ali zdravstveno stanje, zaradi katerega je pacient sploh zaprosil za PPKŽ – na primer neozdravljiva rakava bolezen ali huda kronična okvara. Ta določba se nanaša izključno na medicinska in statistična poročila, ki se uporabljajo za uradne evidence, kot so nacionalne statistike o vzrokih smrti.
Še ena določba, ki odpira vrata zlorabam
Čeprav drugi odstavek na prvi pogled deluje kot administrativna podrobnost, ki olajša beleženje smrti, odpira vrata resnim pomislekom glede transparentnosti in odgovornosti. Kritiki, vključno z etičnimi strokovnjaki in pravniki, bi lahko trdili, da ta določba prikriva resnični vpliv zakona o PPKŽ na družbo. Namesto da bi statistike jasno prikazovale, koliko ljudi je umrlo zaradi “prostovoljnega samomora”, se te smrti “skrijejo” pod kategorijo osnovnih bolezni. To lahko oteži spremljanje trendov: na primer, ali se število teh povečuje, ali so postopki zlorabljeni, ali obstajajo regionalne razlike. Brez natančnih podatkov postane težje oceniti, ali zakon deluje v skladu z namenom – to je olajšati trpljenje neozdravljivo bolnih – ali pa morda vodi do širše uporabe, kot je bilo predvideno.
S pravnega vidika bi ta pristop lahko vplival na forenzične preiskave ali zavarovalniške zahtevke, kjer je natančen vzrok smrti ključen. Če se PPKŽ ne beleži kot neposredni vzrok, bi to lahko zmanjšalo preglednost v primerih morebitnih nepravilnosti, kot so pritiski na paciente ali napake v postopku. Družbeno gledano pa bi lahko to spodkopalo javno zaupanje v zdravstveni sistem, saj bi se zdelo, da država namerno “prikriva” statistike, da bi izgledale manj kontroverzne.
A.H.