27. septembra 1904 je bil rojen Edvard Kocbek, pisatelj, politik in pesnik. Najpomembneje so ga zaznamovale novele iz zbirke Strah in pogum, saj je bil izločen iz političnega in javnega življenja. V petdesetih letih se je odmaknil od programskega in “lopatarskega” pisanja, kar je vznemirilo tedanjo oblast, zato so ga prisilno upokojili in nadzorovali do konca življenja.
Že v gimnazijskih letih se je pridružil skupini mladih krščanskih socialistov, ki so jim bili zgled Janez Evangelist Krek, Ivan Cankar ter Romano Guardini. Družil se je s S. Grumom, A. Ocvirkom, J. Vidmarjem in V. Bartolom. Kot študent ljubljanske Univerze je leta 1928 postal glavni urednik revije Križ na Gori in deloval v katoliškem mladinskem gibanju. V ta čas segajo njegove pesmi, ki jih je objavljal v Domu in svetu.
Mladostno obdobje
Kocbek je študiral bogoslovje, vendar se je preusmeril na študij romanistike. Študiral je tudi v Berlinu in Parizu, zato je kot profesor francoščine služboval v Bjelovarju, Varaždinu in Ljubljani. Povezal se je s katoliškimi izobraženci in urejal revijo Dejanje. Kot predstavnik Krščanskih socialistov je sodeloval pri ustanovitvi OF, kasneje pa je postal član njenih visokih organov.
Med vojno sodeloval na ”pravi” strani
Med vojno je bil aktivno vključen v Avnoj in bil udeležen na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju l. 1943 in se udeležil tudi zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju l. 1944. Po vojni je bil minister v zvezni vladi in podpredsednik Ljudske skupščine LRS.
Umetniške novele, ki so vznemirile komunistično nomenklaturo
Ob izdaji zbirke Strah in pogum l. 1951 je požel nezaupanje Komunistične partije, ki mu je za deset let povsem onemogočila umetniško delovanje v javnosti, nadzorovan pa je bil do konca življenja. S svojimi novelami se je dotaknil pobijanja belogardistov in vprašanja krivde partizanskih eksekutorjev.
Literarno ustvarjanje po obdobju popolne diskvalifikacije
Ponovno je začel izdajati leposlovje leta 1961, tri leta pozneje pa je za izdano pesniško zbirko Groza prejel Prešernovo nagrado. Pozneje je izdal še pesniški zbirki Poročilo (1969) in Zbrane pesmi (1977) ter posebno oblikovano prozo Listina (1967), ki je zmes intimne pripovedi in faktografije, ter potopise Krogi navznoter (1977).
Zaradi izjav o delovanju komunistov je nastal pravi šok v slovenski javnosti ob izidu knjige Edvard Kocbek – Pričevalec našega časa (v njej je Kocbek spregovoril o povojnih pobojih domobrancev, usmrčenih brez sodnih procesov), ki sta jo leta 1975 v Trstu izdala Boris Pahor in Alojz Rebula. Tokrat je Kocbek drugič doživel javno politično obsojanje. Leta 1981 pa je umrl v Ljubljani.
Kocbek je v slovenskem prostoru pustil neizbrisen pečat z literaturo in osebnostjo. Slogovno je prešel v eksistencializem. Skupaj z žrtvami povojnih pogojev ni dočakal začetka narodne sprave, ki se bo zgodila ob spoštljivem pokopu povojnih žrtev komunističnega nasilja.
A. B.