Živimo v časih, kakršnih še ni bilo. Kljub temu da se bliža recesija, vlada neustavljivo troši. Čeprav so državljani v zadnjem letu vplačali rekordni proračun, ga je oblastnikom na Gregorčičevi že uspelo v naprej zapraviti. Pri tem pa se ne mislijo ustaviti. Vlada je včeraj sprejela predlog državnih proračunov za prihodnji dve leti in napovedala, da se bo poraba zvišala na 17,7 milijarde evrov, leto pozneje pa bo presegla magično mejo 18 milijard evrov. Vse to, medtem ko javne storitve – kar je praktično edina stvar, za katero mora skrbeti oblast – stagnirajo ali celo nazadujejo. Vse več indikatorjev je, da se slovenska vlada, vedoč, da večina trenutnih akterjev nikoli več ne bo v politiki, gre taktiko “požgane zemlje”. Za komentar trenutnega fiskalnega stanja smo prosili ekonomista Štefana Šumaha.
Če bi bili Švedi, Norvežani ali Danci, bi visoko javno porabo še razumeli in jo vzeli v zakup za brezhibno zdravstvo, visoke pokojnine, urejeno dolgotrajno oskrbo starostnikov, odlično šolstvo, brezhibne javne institucije z visoko stopnjo profesionalizma in angažmaja. No, nič od tega ni res v Sloveniji – naslednje leto bomo trošili 18.000.000.000 evrov, kar bo 70 odstotkov več kot leta 2020, za dejansko slabšo storitev! Si predstavljate, da bi tako delovalo podjetje na trgu?
Seveda se vlada in ministri izgovarjajo, da gre za težke razmere na mednarodnih trgih, a takšna obramba pade v vodo, če se zavedamo, da je Slovenija slaba tudi v primerjavah z drugimi državami EU – na repu lestvic smo po gospodarski rasti, izvozu, industrijski proizvodnji, črpanju evropskih kohezijskih sredstev … Praktično nič v državi ne deluje, kot bi moralo, primerjamo se lahko izključno z evropskim bolnikom Nemčijo, na katero smo sicer industrijsko izredno navezani, a drugim državam gre bolje – vlada pa vseeno zapravlja, kot da smo sredi obdobja debelih krav.
Posledice treh let socializma
Posledice so bile predvidljive. Ena najvišjih inflacij v monetarni uniji in EU nasploh, stagnacija, nižanje življenjskega standarda … Od leta 2022 nas empirično dokazano po plačah dohiteva Hrvaška. Vlada pa bi zdaj rada ogenj gasila z bencinom in je napovedala še dodaten šok za gospodarstvo: obvezne božičnice. Ta instrument je potrebno pravilno razumeti – vlada želi račun za svoje neuspehe in splošno nižanje življenjskega standarda dejansko izdati gospodarstvu, sama pa bi rada z moraliziranjem dosegla, da ljudstvo pridobi na svojo stran, češ “pogoltni kapitalisti delavcem ne privoščijo božičnic”. Podjetja, ki do centa natančno načrtujejo svoje letne proračune, so doživela ogromen šok: zdaj se jim bodo ad hoc zvišali stroški dela, kar bo za marsikatero podjetje usodno, saj večina slovenskih družb opravlja podizvajalsko delo za zahodne partnerje, kjer so marže izredno nizke.
Norčevanje iz ljudi
Vlada se sicer zaveda, da je preveč denarja namenila svoji nevladni ulici, javnim uslužbencem in nasedlim javnim investicijam, zato varčuje tam, kjer ni treba: spomnimo se, da je vlada leta 2022 razveljavila dohodninski zakon, ki je razbremenil vse Slovence in jim višal plače. Le zaradi tega ukrepa vsak državljan na leto izgubi 1300 evrov, se pravi kar 2600 evrov manj dohodka na povprečno gospodinjstvo leta 2025 v primerjavi s tem, če bi še vedno imeli Janševo vlado. Tudi od tod rekordna vplačila v proračun. A pozor! Kljub temu je vlada pri trošenju izredno selektivna: poslanci Gibanja Svoboda so v eni najsramotnejših potez zavrnili predlog, da bi plačevali zdravljenje otrok z redkimi genskimi boleznimi, le nekaj dni zatem, pa je vlada odločila, da bo teroristični palestinski oblasti nakazala 1,2 milijona evrov. Denar je za Mahmuda Abasa, denarja ni za bolne otroke, ki zaradi vlade vsak dan preživljajo v agoniji.
Kaj bo morala narediti naslednja vlada?
Stanje je tako alarmantno, da bo morala naslednja vlada vladati tako kot druga Janševa vlada – v stanju izrednih razmer. Takrat je usodno krizo povzročil Pahorjev trojček in finančni minister France Križanič, za katerega je Mihael Šuštaršič povedal, da se sploh ni zavedal, da po svetu divja finančna kriza, in je hodil domov ob treh kot kakšen javni uslužbenec. Danes je Golobova vlada povzročila krizo in pri tem sploh ni potrebovala krize na mednarodnem parketu – sicer se recesija res pripravlja, a smo zaenkrat še v obdobju, kot leta 2007, ko se še niso povsem dobro zavedali razsežnosti sturkturne krize, ki prihaja. Slovenija je s svojo nebrzdano porabo ena izmed prvih kanarčkov v rudniku, ki Evropi kaže kaj se ji bo zgodilo. Pri tem je pomembno poudariti, da gre v primeru prihajajoče krize (za razliko od zadnje krize iz let 2009–2013, ki je bila finančna) za globoko sturkturno-industrijsko krizo, ki jo je povzročil zeleni prehod – zahodne države se mu sicer korak za korakom umikajo, slovenska vlada pa vanj rine z glavo naprej.
Naslednja vlada bo tako pred nehvaležno nalogo: potrebno bo sanirati javne finance, znižati porabo, hkrati pa poskrbeti, da ne pademo v stagnacijsko luknjo (stanje, ko država trpi tako za inflacijo kot padcem gospodarske rasti). Zato je nujno, da je naslednja vlada desna, saj le desne vlade znajo sanirati katastrofe, ki so jih povzročile prejšnje levičarske vlade. Leta 2012 je to naredila druga Janševa vlada, leta 2020 tretja Janševa vlada. Če dobimo četrto Janševo vlado, bo prav tako vladala v stanju, kjer bo potisnjena v vlogo “sanacijske” vlade. A druge izbire ne bo: imeli bomo možnost lastne ukrotitve javne porabe ali pa tako, da nam pomagajo mednarodne institucije, kot so Grčiji; ob vseh “dobrotah”, ki jih takšna intervencija prinese (nižji življenjski standard, nižje pokojnine, nižje plače javnih uslužbencev …). Izbira bo naša. Dejstvo pa je, da bi še en mandat leve vlade takšen scenarij naredil 100-odstotno mogoč.
Šumah: legalizacija kleptokracije
Za komentar trenutnega fiskalnega stanja smo prosili ekonomista Štefana Šumaha. Njegov odgovor objavljamo v celoti:
Čeprav država zbere visoke davčne prihodke, izdatki naraščajo hitreje, kar vodi v primanjkljaj v javni blagajni. To kaže na dejansko nekontrolirano rast porabe in pomanjkanje nadzora nad odhodki. Predlog obvezne božičnice bo povečal stroške dela za delodajalce pa tudi države (če bo sprejeto), v času, ko se nad gospodarstvom že itak zgrinjajo temni oblaki, lahko zmanjša konkurenčnost, zmanjša investicije in celo povzroči izgubo delovnih mest, če delodajalci bodo mogli pokriti dodatka (in vsi ga zagotovo ne bodo mogli). Posledično se bodo zmanjšali tudi davčni prihodki, za državo, ki že ima velik primanjkljaj, pa je to precej rizično. Sam javni dolg, 68 %, niti ni tako kritičen, vendar pa lahko ob kombinaciji neugodnih dejavnikov (npr. padec ali nadaljevanje zelo nizke rasti BDP-ja in nadaljevanje nekontroliranega zadolževanja) v kratkem času zelo močno raste hkrati pa bi močno povečalo ranljivost države (višji izdatki za obresti, težave na finančnih trgih, manj fiskalnega manevrskega prostora in tudi slabše bonitetne ocene).
Kar pa se tiče “denarja za palestinsko upravo” –transferje te vrste se res pogosto izpostavlja kot politične, simbolne postavke, vendar pa so v javnosti jasno zaznani kot nesorazmerno razporejena sredstva, sploh kadar doma primanjkuje sredstev za medicino, šolstvo ali socialno podporo in še res je. Denar »za palestinsko upravo« gre »kar nekam«, kjer bo zelo verjetno netransparentno porabljen, del ga bo zagotovo poniknilo v zasebne žepe, ostalo pa bo potrošeno za vzdrževanje oblasti Abasovega režima, tako, da bi bilo veliko bolje, če bi ostal doma in pomagal vsaj nekaj otrokom.
[1] Kleptokracija – Kleptokracija je izraz, ki se uporablja za opisovanje držav in režimov, v katerih je pokvarjenost na najvišjih ravneh oblasti dosegla takšne razsežnosti, da je praktično že družbena institucija in se prakticira z malo ali brez kakršnegakoli skrivanja ali izgovorov
Mitja Iršič