“Daleč najbolj škodljiv v svežnju davčnih sprememb pa je napad na normirane s.p.-je, saj bo nižja meja izrinila s trga dela na tisoče podjetnikov,” opozarja ekonomist Anže Burger. “Glavna in seveda za levičarske vlade klasična agenda te kvazi davčne reforme pa je požrešnost, saj s predlaganimi spremembami spet samo dodatno obremenjujejo gospodarstvo in prebivalstvo z namenom polnjenja proračuna,” pa opozarja Primož Bohinc.
Vlada še naprej pospešeno uničuje gospodarstvo. V javnosti so se pojavili davčni predlogi finančnega ministra Klemna Boštjančiča. Zdi se, da bi z njimi profitirala predvsem nenasitna poulična gverila (politkolesarji), okravateni aktivisti v javni upravi in vladajoča politika, po drugi strani pa bi močno nastradali zlasti normirani s.p.-ji (15 tisoč bi jih izpadlo iz sistema), slovenski dnevni migranti in proizvajalci ter prodajalci sladkih in energijskih pijač (ministrstvo namerava dvigniti DDV z 9,5 na 22 odstotkov) in alkoholnih pijač (trošarine na alkohol bi dvignili za sedem odstotkov).
Po drugi strani pa bo elita, ki ima denar za nakup dragih električnih vozil, še naprej deležna davčnih ugodnosti. Ničelna boniteta bo po novem veljala tudi za e-kolesa, če bo to vredno največ dva tisoč evrov. Obenem želi vlada ponuditi finančne ugodnosti tujim delavcem, denimo z območja bivše Jugoslavije. Končni davčni zakonodajni sveženj je vlada obravnavala v sredo, potrjevala pa naj bi ga v petek. V veljavo naj bi stopil leta 2025. Za mnenje o zakonodajnem svežnju smo prosili dva ekonomista – univerzitetnega profesorja Anžeta Burgerja in Primoža Bohinca z dolgoletnimi izkušnjami v svetu gospodarstva.
Komentar ekonomista in univerzitetnega profesorja Burgerja:
“Zmanjšanje dohodnine za priseljene visoko produktivne kadre iz tujine je dober ukrep za privabljanje strokovnjakov iz tujine, saj Slovenija sodi med države z najvišjo obdavčitvijo dela za višje plačane zaposlene. Ustvarja pa takšen ukrep škodljivo diskriminacijo med slovenskimi in tujimi delavci, zato bi morali čim prej znižati obdavčitev za vse visoko produktivne zaposlene. Če želimo ohraniti po mojem mnenju sicer previsoko progresivnost obdavčitve, lahko izpad z naslova razbremenitve višjih plač kompenziramo z višjim ustrezno zasnovanim nepremičninskim davkom in višjimi stopnjami DDV.
Načeloma je smiselno manj obdavčiti delo, podjetništvo in investicije ter bolj potrošnjo in ekonomske rente, kot so lastništvo zemljišč in implicitno najemnino na lastniške nepremičnine. V tej luči je sprememba obdavčitve delniških opcij za zagonska podjetja korak v pravo smer, sploh glede na visoko tvegane takšnih podjemov. Podobno velja za olajšave za zelene in digitalne naložbe, kjer je podaljšanje obdobja koriščenja olajšave podaljšano na pet let.
Pri spremembah glede uveljavljanja plačil obresti kot davčno priznanih odhodkov gre sicer za nekatere poenostavitve, vendar ne razumem, v čem je ekonomska logika, da davčno umetno še naprej favoriziramo dolžniške vire financiranja od lastniških. To vodi do prevelikega dolžniškega vzvoda, večje socializacije tveganja in nižjih donosov na lastniški kapital.
Dvig DDV na sladkane pijače na 22 odstotkov je smiseln predlog, s katerim bi lahko dosegli zmanjšanje uživanja nezdravih živil in posledično morda manjšo pojavnost kroničnih bolezni. Bi pa morali vse dodatne davčne prihodke s tega naslova usmeriti v zmanjšanje dohodnine za bolj produktivne zaposlene ali vpeljavo socialne kapice.
Daleč najbolj škodljiv v svežnju davčnih sprememb pa je napad na normirane s.p.-je, saj bo nižja meja izrinila s trga dela na tisoče podjetnikov. Namesto da bi z ugodno in administrativno nezahtevno davčno obravnavo še naprej spodbujali malo podjetništvo, ubijamo enega redkih fleksibilnih elementov trga dela. Naslednja, upam da bolj razvojno usmerjena in podjetništvu prijazna vlada, bo imela veliko dela, da obrne nekatere antireformne ukrepe, ki so trenutno v sprejemanju. Nekaj ukrepov je tudi koristnih, vendar davčna reforma kot celota ni sistemsko zastavljena in je brez prave filozofije, brez dolgoročne strategije.”
Komentar ekonomista Bohinca:
“Prepozno, površno, požrešno! To so trije P-ji, s katerimi bi lahko opisali poskus davčne reforme, ker to dejansko ni nikakršna reforma, ampak so samo površni lepotni popravki, da bi Golobova vlada dala vtis, da nekaj dela na področju davkov, ker so to obljubili. Vsega skupaj so se seveda lotili prepozno in sedaj na vrat na nos predlagajo neke spremembe, ki so popolnoma neživljenjske (fiskalizacija avtomatov) in gospodarstvu prinašajo samo dodatne stroške.
Glavna in seveda za levičarske vlade klasična agenda te kvazi davčne reforme pa je požrešnost, saj s predlaganimi spremembami spet samo dodatno obremenjujejo gospodarstvo in prebivalstvo z namenom polnjenja proračuna, ki pa glede na sedanje in planirane odhodke postaja jama brez dna, ki javne finance Slovenije vodi v nevarno nevzdržnost. Slovenija rabi popolno prenovo davčnega sistema, ki mora postati stimulativen za bolj produktivne in pa zanimiv za investitorje.
Na dolgi rok to pomeni, da bi bilo davčne obremenitve (stopnje) potrebno postopoma zmanjševati, ne pa povečevati in ne iskati vedno nekih novih področij, ki se jih obdavčuje. Nujno je potrebno tudi ukiniti vse parcialne davčne ugodnosti, ki temeljijo na izključnih ekonomskih interesih posameznikov ali ozkih skupin ljudi.”
Domen Mezeg