Vlada še naprej pospešeno uničuje gospodarstvo. V javnosti so se pojavili davčni predlogi finančnega ministra Klemna Boštjančiča. Zdi se, da bi z njimi profitirala predvsem nenasitna poulična gverila (politkolesarji), okravateni aktivisti v javni upravi in vladajoča politika, po drugi strani pa bi močno nastradali zlasti normirani sp-ji (15 tisoč bi jih izpadlo iz sistema), slovenski dnevni migranti in proizvajalci ter prodajalci sladkih in energijskih pijač (Ministrstvo namerava dvigniti DDV z 9,5 na 22 odstotkov) in alkoholnih pijač (trošarine na alkohol bi dvignili za sedem odstotkov).
“Dokler v Sloveniji in predvsem tudi v Evropi ne bomo državnega proračuna usmerili predvsem, če že ne izključno, za zunanjo in notranjo zaščito (vojsko, policijo in pravosodje) – na tiste dejavnosti, zaradi katerih država izvorno obstaja, ostalo pa bomo prepustili, da med seboj urejajo akterji civilne družbe (na čelu z gospodarstvom), toliko časa je komentiranje prerazporejanja virov financiranja nesmiselno,” meni tržnik in menedžer Andrej Drapal.
Davčni odpustki za e-avtomobile, ki si jih lahko privošči le elita, ostajajo
Po drugi strani pa bo elita, ki ima denar za nakup dragih električnih vozil, še naprej deležna davčnih ugodnosti. Ničelna boniteta bo po novem veljala tudi za e-kolesa in kolesa, če bo to vredno največ dva tisoč evrov. Obenem želi vlada ponuditi finančne ugodnosti tujim delavcem, denimo z območja bivše Jugoslavije. Končni davčni zakonodajni sveženj bo v sredo potrjevala vlada. Za mnenje o spornem zakonodajnem svežnju smo se pogovarjali s tržnikom in menedžerjem Andrejem Drapalom.
V nadaljevanju prilagamo njegov komentar:
“Analize predlogov sprememb davčne zakonodaje, ki obravnavajo zgolj spremembe, nimajo nobene vrednosti ne glede na svojo kritičnost. Zakaj? Ker se izziv davčne zakonodaje ne skriva v prerazporejanjih virov, ki polnijo državno blagajno, ampak v tej blagajni sami. Ob tem, ko se je v zadnjih letih že tako nabuhli socialistični proračun Vlade RS povečal na okroglih 14 milijard, je iskanje pozitivnih ali negativnih premikov v tem, kje država ropa svoje državljane in gospodarske subjekte, neplodno.
Gre za preusmerjanje pozornosti iz realnega problema Slovenije v iskanje tistih, ki bodo nekaj malega pridobili ali izgubili, ko v resnici izgubljamo vsi, razen seveda nabuhle državne birokracije in subvencionirancev. Paradoks pa je ta, da niti posamezni subvencioniranci ne pridobivajo, saj se vsako leto pojavi toliko novih lačnih potencialnih privilegirancev, da izgubljajo tudi tisti stari.
Dokler v Sloveniji in predvsem tudi v Evropi ne bomo državnega proračuna usmerili predvsem, če že ne izključno, za zunanjo in notranjo zaščito (vojsko, policijo in pravosodje) – na tiste dejavnosti, zaradi katerih država izvorno obstaja, ostalo pa bomo prepustili, da med seboj urejajo akterji civilne družbe (na čelu z gospodarstvom), toliko časa je komentiranje prerazporejanja virov financiranja nesmiselno.”
Domen Mezeg