V nadaljevanju naših zgodovinskih resnic o Dražgošah bomo predstavili zgodbe o številnih udeležencih dražgoške bitke, katerih se partijski režim nikoli ni spominjal. Predstavili pa bomo tudi zgodbo nemškega duhovnika Rudolfa Besla, ki je v tistih usodnih trenutkih dražgoške bitke pomagal vaščanom Dražgoš. “Če gre povedat na Gestapo, potem ne bo več mogel hoditi po farah, ki so vse po hribih, če pa ne gre in izve Gestapo, da je bil v Dražgošah, kaj je videl in ne povedal, ga sigurno zapro. Odločil se je, da ne bo povedal, naj bo kar hoče. To je bilo dva ali tri dni pred napadom,” se spominja Antonija Šifrer.
V Dražgošah se je v usodnih prvih dneh leta 1942 s partizani spopadlo 2500 nemških vojakov. Partizanska enota Cankarjevega bataljona je sestavljalo 217 partizanov. Po dveh dneh hudih bojev so v noči 11. januarja pobegnili. Naslednji dan se je zgodilo krvavo nemško maščevanje. V njem je umrlo 41 nedolžnih vaščanov Dražgoš, vas so požgali do tal. V tej tragediji je pomembno vlogo odigral nemški duhovnik Rudolf Besel. ” Partizani so Dražgošanom obljubili, da jih bodo branili pred napadalci. Niso jih obranili, ker jih niti niso mogli. Umaknili so se zaradi vojaške premoči napadalca. Izmed tistih, ki so ostali doma ali hoteli zavarovati svoje domove, jih je štirideset postalo žrtev spopada in represalij. Bogovi vojne so Dražgošane zapustili”, je zapisal Alojzij Pavel Florjančič.
V spopadu za Dražgoše je padlo devet partizanov in sedemindvajset okupacijskih policistov. Med partizani je bilo enajst ranjencev, napadalci pa so jih imeli dvainštirideset. V mraku 11. januarja so partizani Dražgoše zapustili. Skupaj je bilo v Dražgošah januarja 1942, zaradi represalij napadalcev in posledic spopada, 41 civilnih žrtev. Vaščani so bili razseljeni. V enem mesecu in pol so okupacijske minerske skupine v Dražgošah sistematično porušile vse hiše, hleve, šolo, prosvetni dom, sokolski dom, kapelice, župnišče, mrtvašnico, cerkev.
Vaščani so vedeli, da so dobili dobrega duhovnika, ki se je zavzemal za ljudi
Rudolfa Besla so nemške okupatorske sile postavile za duhovnika 18. decembra 1941. Pod seboj je imel 29 župnij. Njegovo delovanje v vojnem času opiše prispevek Antonije Šifrer. “Župni upravitelj za vso dekanijo od 18. 12. 1941 do 10. 1. 1947. Tako je dobil ključar Žabniške fare obvestilo, da bo 26. decembra 1941 popoldne ob 3-uri, prišel maševat ta “novi duhovnik”. Tako pride k meni hčerka od ključarja, vsa zaskrbljena, kaj je za storiti. Ali gaje za sprejeti. Rekla je, kdo ve, kakšnega krivoverca nam je poslal Hitler. Pomirila sem jo, da bomo že pri maši videli, kako bo maševal. No, mašo je enako izvršil kot “naši duhovniki”, zato smo vsi vedeli, daje katoliški duhovnik. “
Duhovnik Besel je opravil pogrebno slovesnost v tajnosti štirinajst dni po dražgoški tragediji
V raziskovanju njegovih rokopisov se je ohranilo zelo malo. Toda eden izmed zapisov se je le ohranil. Tam Piše: “V začetku januarja 1942, ob nekem pogrebu v Dražgošah sem imel prvo srečanje s partizani, ki so me častitljivo pozdravili. Štirinajst dni kasneje pa skriven pogreb več kot 40 zoglenelih trupel iz Dražgoš, ki so jih porušili Nemci. Naknadno je bila razstreljena tudi cerkev, “za kazen”, ker so ljudje dali partizanom zatočišče. Vsepovsod so imeli prva obhajila, pouk je bil v tajnosti, ker ga je gestapo prepovedal.” Besel je v težkih časih po dražgoški bitki skrbel za duhovno pomoč lokalnega prebivalstva. Vaščani so ga imeli zelo radi, tako, da je v Sloveniji ostal do leta 1947. Umrl je leta 1977. Prebivalce Dražgoš ni nikoli pozabil, saj je z njimi ohranjal stik preko dopisovanja.
Luka Perš