[Ekskluzivno] Objavljamo tragično pričevanje preživelih, ki so kot otroci preživeli krvavo morijo v Dražgošah! Vse, ki tako podlo izkoriščajo tragedijo, bi lahko bilo sram!

Datum:

Mit o dražgoški bitki je eden največjih mitov partizanske lažne zgodovine na slovenskih tleh. Vendar se pozablja usoda umrlih 41 vaščanov Dražgoš, ki so umrli zaman. Objavljamo zgodbe tistih, ki so eno najhujših tragedij v zgodovini vasi Dražgoše doživeli kot otroci. “Žrtve so nič krivi ljudje, tisti, ki so krivi za povzročeno gorje, pa se kitijo s slavo in junaštvom,” se svojih tragičnih otroških dni spominja Franc Šolar.

Dražgoška bitka ima dve zgodbi. Eno zgodbo širijo levo usmerjeni mediji in politiki, ki Dražgoše prikazujejo kot eno največjih uspehov partizanskega boja. V našem mediju vam bomo prikazali drugo plat zgodbe. Temačno plat. V nadaljevanju bomo opisali zgodbe takratnih otrok Janeza Jelenca, Franca Šolarja, Rafka Eržena in Janka Pintarja. Ponovno, kot že večkrat prej, so Janko, Francka in stari ata obupno prosili partizane, naj se umaknejo. ”Poglejta, kaj se dogaja,” so jim govorili. Njihove prošnje niso bile uslišane,” se spominja Rafko Eržen. Zaradi njihovih neuslišanih prošenj je umrlo 41 nedolžnih prebivalcev Dražgoš.

Kdo je torej kriv za dražgoško tragedijo? V prvi vrsti vsekakor Nemci kot okupatorji. Žrtev med nedolžnimi domačini pa zagotovo ne bi bilo, če bi partizanski štab prisluhnil prošnjam številnih Dražgoških gospodarjev. Pikcev oče Andrej mi je večkrat pravil, kako je na mitingu prosil in prepričeval partizanski štab, naj se bataljon umakne iz vasi. Potrebno hrano so bili Dražgošani pripravljeni partizanom celo voziti na Jelovico. Pikcev oče je dejal, da so ga ob takih predlogih partizani tako obstopili, da je moral utihniti in odnehati. Tudi sam se spominjam pogovorov starejših ljudi, ki so že pred dražgoško tragedijo trdili, da partizani za vas ne pomenijo nič dobrega. Pa kako prav so imel,” zaključuje svoje otroško bolečino Janko Pintar.

Janez Jelenc bil v času dražgoške tragedije star 10 let
Janez Jelenc je bil v času dražgoške bitke star 10 let. V tistih prvih dneh leta 1942 je z zanimanjem kot otrok spremljal prihod partizanov v Dražgoše. Partizani so se naselili po celotni vasi. V začetnih dneh so pripravili tudi miting za celo vas. Zagotavljali so, da bodo vas branili pred nemškimi okupatorskimi silami do zadnjega. Nemške sile so Dražgoše pričele napadati 9. januarja 1942. Partizanske sile so prvi nalet zdržale. Sledil je še drugi napad Nemcev, katerega so partizani odbili. A usodni dan 12. januar 1942 so Dražgoše padle v nemške roke, partizani pa pobegnili. Nedolžne in nemočne domačine pa prepustili krvavemu nemškemu maščevanju.

Foto: (Železniški niti, Muzejsko društvo Železniki)
Foto: (Železniški niti, Muzejsko društvo Železniki)

Zaradi partizanskega ne umika je umrla dvoletna Rezka
“Vzhodni del obrambe vasi, kjer je bil pritisk napadalcev najmočnejši, je s tem popustil, z njim pa obramba na vsej širini. Cankarjevci so se pričeli umikati proti Jelovici, vas pa prepuščati Nemcem. Ti so napad usmerili proti Jelenščam in vanje vdrli iz zadnje strani. Takrat se je pričelo trpljenje in tragedija za vso vas. Najprej morija v Grogovčevi hiši. Nemec je skozi okno v notranjost vrgel ročno bombo; prisebni Ožbetov oče jo je ujel in jo vrgel nazaj. Toda bilo je že prepozno in bomba je eksplodirala v prostoru”, se spominja svoje mladosti Janez Jelenc. Za posledicami eksplozije je umrla dvoletna Koritnikova Rezka.

Kasneje v teku dneva so jih ujeli Nemci in jih zaprli v hlev. Bali so se, da jih bodo Nemci ubili. ” Z dnem se je na vratih pojavil nemški oficir s skupino policistov. Nagnali so nas iz hleva v sneg in mraz. Pobite žrtve so še vedno ležale tam v snegu, na mestu poboja. Vpričo nas so drugega za drugim zvlekli v bližnji senik in ga z njimi vred zažgali. Ko so to opravili, so nas prisilili v kolono in jo usmerili proti Lajšam. Ko je opotekajoča se kolona prestrašenih, na smrt utrujenih, od mraza premrtih, duševno otopelih žena in otrok prispela tja, so nas strpali v zgornjo kamro Štihelnove domačije,” se grozljivih trenutkov mladosti spominja Jelenc.

Foto: STA

Nemci so pred vhod postavili strojnico in jih zastražili. Dobili niso niti vode in hrane. Jelenc opisuje grozljivo izkušnjo zadnjega soočenja z Nemci. Odpeljali so jih do bližnjih tovornjakov, ki bi jih naj odpeljal v bližnje okupatorske zapore. Na njihovo srečo so jih Nemci spodili. Njegova družina se je ločila. ” Postavljeni smo bili pred dejstva in dejstvo je bila vsestranska tragedija. Tisti, ki imajo o tem svoje mnenje in dvomijo o njej, naj se zamislijo le, kako bi se počutili, če bi bili izpostavljeni gledati nasilno smrt svojega očeta in treh bratov, nedolžnih žrtev, ogoljufanih za mladost in življenje, kar je bilo usojeno meni.

Foto: (Železniški niti, Muzejsko društvo Železniki)
Foto: (Železniški niti, Muzejsko društvo Železniki)

Partizanski Cankarjev bataljon izvajal med Dražgošani propagandne akcije
Franc Šolar je bil v času dražgoške bitke star 11 let. Kljub temu, da je bil zelo mlad, so se mu dogodki vtisnili globoko v spomin. Tudi Franc Šolar se spominja trenutkov, ko je partizanska enota Cankarjevega bataljona prišla v Dražgoše. “V strahu, kaj bo, so minevali dnevi novega leta. Cankarjevci so jih s pridom izkoristili, tako v obrambne kot propagandne namene,” se spominja Šolar. Šolar podobno kot Jelenc opisuje, da so partizani dva dni odbijali napade, tretji dan pa jih več ni bilo.

Prebivalci Dražgoš so ostali sami. Sledilo je krvavo nemško maščevanje. Ob tem se spominja zgodbe svoje matere, ki se je pogumno vrnila domov k svojim otrokom. “Domov se je bolj privlekla kot prišla, vsa prestrašena, prezebla in utrujena. Pa vendar srečna. Ves njen trud, vse nevarnosti niso bile zaman, dosegla je cilj, bila je pri svojih otrocih. Božala nas je s svojim pogledom in nas privijala k sebi. Otroci smo se oddahnili, počutili smo se varne, ob nas je bila mati z vso svojo zaščito, ki smo jo tako pogrešali. Še danes občudujem njen pogum, njeno moč in vzdržljivost.”

Bilo je vprašanje časa, kdaj se bo zgodila tragedija Dražgoš
Franc Šolar v dnevu največje tragedije ni nikjer opazil partizane Cankerjeva bataljona, ki so se pred najhujšim napadom Nemcem pobegnili na varno. “Pritisk Nemcev je bil vse hujši in vse izrazitejša je bila njihova premoč. Bilo je le še vprašanje časa, kdaj bodo Dražgošam zagospodovali. Vsi smo se bali maščevanja, in kot se je izkazalo kasneje, ne brez vzroka. Zaradi številnih pogorišč in osvetljevanja z raketami je bilo svetlo, kot podnevi. Med vaščani je veljal splošen preplah. Vsaka odločitev je bila težka, pa tudi usodna. Težko se je bilo ločiti od toplih domov in imetja in se podati na pot negotovosti, prav tako pa je bilo težko ostati doma.

Foto: (Železniški niti, Muzejsko društvo Železniki)
Foto: (Železniški niti, Muzejsko društvo Železniki)

Odločitev za umik v goro je bila še toliko težja, ker je bila izredno huda zima, z obilico snega, na Jelovici je bilo tudi do dva metra snega, poti pa slabo prehojene. Kljub temu je bila to odločitev mnogih. Tragična usoda je doletela tudi tiste Dražgošane, ki so ostali po domovih. Pobesneli policisti so se zaradi lastnih izgub in ponižanja krvavo znesli nad prebivalci in nad vasjo samo. Tako v Jelenščah kot Na pečeh so pobrali vse moške, ki so jim prišli v roke, jih oddvojili od družin, jih odgnali v Jelenšče in jih tam vpričo njih postrelili. Starost ob tem ni bila pomembna. Najmlajša med njimi sta imela komaj dvanajst let, najstarejši pa krepko čez sedemdeset.”

Dejan Židan, Borut Pahor, Alenka Bratušek, Karl Erjavec, Zoran Jankovič in Karel Lipič. (Foto: bralec Nova24tv)
Dejan Židan, Borut Pahor, Alenka Bratušek, Karl Erjavec, Zoran Jankovič na nepietetni in neokusni slovesnosti. (Foto: Marjanca Scheicher)

Krvavo maščevanje okupatorskih Nemcev
Nemci so zaradi partizanskega odpora se krvavo maščevali nad prebivalci nad Dražgoš. Po spominih Šolarja so podobno usodo doživeli prebivalci vasi Pri cerkvi. “Tudi prebivalcem vasi Pri cerkvi ni bilo nič bolj prizanešeno. Isti teror se je izvajal tudi nad njimi, pa čeprav so Nemci tja prišli najkasneje. Sla po maščevanju in ubijanju se tudi tu ni polegla in je vztrajala do konca. Enako kot v prejšnjih dveh zaselkih so tudi tu odgnali vse moške, ki so jih našli po domovih, jih zaprli v trdno klet župnišča ter jih usmrtili.”

“Kako so to izvedli, je vse do danes nepojasnjena skrivnost. Dejstvo je, da so kasneje tam našli ostanke zoglenelih trupel. Otroci in žene pa so bili deležni enake usode kot tisti Na pečeh in v Jelenščah. Vojna je brezpravno stanje, v katerem odpove sleherna prištevnost in civilizacijska omika, kjer človek, ki ima moč, gospoduje nad življenjem in smrtjo sočloveka s pravico, ki mu je nihče ni dal. S pravico, ki si jo je vzel sam, je stanje, kjer šteje le uboj. Žrtve so nič krivi ljudje, tisti, ki so krivi za povzročeno gorje, pa se kitijo s slavo in junaštvom,” se spominja Franc Šolar.

Foto: (Železniški niti, Muzejsko društvo Železniki)
Foto: (Železniški niti, Muzejsko društvo Železniki)

Rafko Eržen se spominja prvih strelov v Dražgošah
Rafko Eržen je bil star v času dražgoške bitke star 13 let. V svojih spominih govori o prvem srečanju z Nemci. “Opazili smo, da po cesti s Češnjice mimo Prešnikove žage prihaja vojaška kolona. Prepričani smo bili, da so to gošarji. Imena partizani takrat še nismo poznali. Bili smo presenečeni, ker jih je bilo tako veliko. Hitro smo spoznali, da smo se zmotili. Prihajajoči so bili Nemci.” 

V nadaljevanju svoje zgodbe opisuje prvih bojev, ki so potekali na območju Dražgoš. “Po visokem snegu, ki je še vedno naletaval, sva se približala vrhu Gradiš. Nenadoma so okoli naju in nad nama zažvižgale krogle. Zaslišali so se streli, z vrhov smrek pa se je usipal sneg. Sunkovito, z velikimi skoki po bregu navzdol sva se umaknila nazaj v globel potoka Vovčk. To so bili prvi streli in uvod v boje, ki so sledili in tako naznanili bližajočo se tragedijo Dražgoš.” Boji so se nadaljevali, Rafko Eržen se spominja dogodkov v enem izmed hlevov v vasi. Vanj je priletela granata. Hlev je pogorel, v njem pa vsa kmetijska hrana in orodje. Gospodar poslopja Janko pa je odšel reševat živino.

Dražgoše. (Foto: bralec Nova24TV)

Vaščani Dražgoš so rotili partizane, da naj odidejo
Rafko Eržen se v podoživljanju svoje najhujše življenjske nočne more spominja, da so prosili partizane, da naj ne izzivajo nemške vojske. Ponovno, kot že večkrat prej, so Janko, Francka in stari ata obupno prosili partizane, naj se umaknejo. “Poglejta, kaj se dogaja,” so jim govorili. Njihove prošnje niso bile uslišane. Res pa je, da so nekateri partizani odgovarjali: ”Mi ne moremo nič pomagati.” To so bili fantje, ki so govorili z naglasom iz Poljanske doline in z jeseniškega območja. Tudi ti so slutili prihajajočo tragedijo, vendar so bili nemočni in niso mogli pomagati. Maščevanje Nemcev nad nemočnimi in nedolžnimi vaščani Dražgoš je bilo strahotno.”

Svojo tragično zgodb iz Dražgoš je zaupal tudi Franc Pintar. V prihodu partizanskega enota Cankarjevega bataljona je vedel, da bodo prebivalci Dražgoš doleteli tragedijo neslutenih razsežnosti. “Partizani so v Dražgoše prišli na Silvestrovo jutro, to je 31. decembra 1941. Zelo smo se jih prestrašili. Na vas je legla mora. Kaj bo z nami, ko pridejo Nemci? Vedeli smo za požgano Rašico, vedeli za pobite nemške vojake v Rovtu, vedeli smo, da so komunisti pobili več ljudi na Dobravi pri Kropi in v njeni okolici. Preprosto – bali smo se nemškega maščevanja”.

Foto: (Železniški niti, Muzejsko društvo Železniki)
Foto: (Železniški niti, Muzejsko društvo Železniki)

Ustanovitelj Cankarjeva Stane Žagar govoril vaščanom Dražgoš, da živijo v Dražgoški republiki
Janko Pintar se spominja svojega prihoda v vaški sokolski dom. V njem so bili partizani, ki so organizirali miting. Zbralo se je veliko ljudi. Med drugim ni pozabil besed ustanovitelja Cankarjevega bataljona Staneta Žagarja. “Vseh njegovih besed se ne spomnim, vem le to, da je dejal, da Nemci hodijo spodaj po dolini s puškami v rokah, gor v Dražgoše pa si ne upajo. “Če pa pridejo, jim bomo že pokazali!” je še dodal. Rekel je tudi, da smo že skoraj dva tedna tako rekoč v Dražgoški republiki. Slednje se je meni zdelo zelo čudno, saj smo se v šoli učili o kraljevini, moj ata pa je omenjal celo cesarja. Kaj je to republika, se mi še sanjalo ni. Žagar je na mitingu govoril tudi o komunizmu ter skorajšnjem porazu Nemcev in posledičnem koncu vojne. Ko sem prišel domov, sem povedal, kar sem slišal. Ata Žagarjevim besedam ni kaj dosti verjel.”

Partizani iz Loške doline (Foto: družbena omrežja)

Začela se je krvava bitka. Kot veliko prebivalcev Dražgoš je podoživljal krvav boj med Nemci in partizani. Boji so se dogajali od 9. januarja 1942 do 12. januarja 1942. Medtem ko so partizani dva dni vztrajali v vasi, so tretji dan množično pobegnili. Janko Pintar je s svojo družino pobegnil v bližnji v Podlonk v Gotarjevi hiši. “Ko se je stemnilo, so bili oblaki rdeči, nebo pa je žarelo kot nekaj let pred vojno. Dražgoše so gorele. V ognjenih zubljih so izginjali žulji in trud stoletij.”

Foto: (Železniški niti, Muzejsko društvo Železniki)
Foto: (Železniški niti, Muzejsko društvo Železniki)

Svojo dražgoško tragedijo Janko Pintar zaključuje s besedami žalosti in obupa. “Domačini so nas tolažili, da ne gori naša vas, temveč da gori nekje drugod. Mi pa smo dobro vedeli, da ostajamo brez rojstne hiše, brez doma. Tisto noč nismo nič spali. Jokali smo, pa vendar smo bili srečni, saj smo bili vsi člani družine živi in skupaj. V nekaterih drugih družinah pa so bile že ogromne boleče vrzeli. Takrat pa še vsaj za polovico žrtev nismo niti vedeli, tako tudi ne, da so v tem ogromnem ognju gorela tudi trupla pobitih nedolžnih Dražgošanov,” svoje boleče o Dražgošah opisuje Janko Pintar.

Celotno pričevanje Jožefa Jelenca, Franca Šolarja, Rafko Eržena in Janka Pintarja lahko preberete v priloženih dokumentih. Zgodba je objavljena v zborniku Železne niti 4, Dražgoše, januar 1942:

Luka Perš

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...