Kulturna bojevnica Asta Vrečko je v velikem intervjuju za STA (ti so rezervirani le za ideološko čiste levičarje) poudarila, da “ne pristaja na kulturni boj”. Intervju se sicer na sploh bere kot eden tistih, ki jih je s partijskimi veljaki objavljala ranjka revija Komunist.
V prologu poudarjajo, da bo Asta Vrečko šele druga ministrica, ki bo, kot kaže, končala celoten mandat na ministrstvu za kulturo, kar je ob njej to uspelo le še Vasku Simonitiju kot ministru v prvi vladi Janeza Janše. Seveda to ni njena lastna zasluga (v običajni državi bi po referendumu že odstopila), ampak predvsem posledica pokoronske blaznosti, ko so ljudje zaradi kovidnih zamer do oblasti s supervečino ustoličili Golobovo vlado.
V priliznjenem slogu so v STA nadaljevali, da je bila “ena ključnih nalog, ki si jo je Asta Vrečko zastavila ob začetku mandata, prenova krovnega kulturnega zakona, ZUJIK-a, in da ji je to uspelo, zdaj pa po “uspešni uveljavitvi” napoveduje, da je to osnova za nadaljnje delo. Pravi tudi, da ne “pristaja na polarizacijo”, čeprav je sama postala razvpita komaj potem, ko se je udeležila komemoracije ustanovitve komunistične partije v Čebinah.
Sifoniranje davkoplačevalskega denarja v zasebne žepe je za ministrico velik uspeh
Asta Vrečko trdi, da je bil ZUJIK spremenjen s poudarkom na izboljšanju pogojev za samozaposlene v kulturi, odpravi neplačanih pripravništev ter uvedbi prenosov znanja ob upokojitvi zaposlenih s specifičnimi znanji, in javno priznala, da se status samostojnih delavcev v kulturi postopoma približuje statusu javnih uslužbencev! Ja, to je priznala, kot da je nekaj dobrega: končni cilj levice je namreč, da se vsak umetnik, ki prakticira dolgočasno socialistično razrednobojno kulturo, financira iz državnega proračuna kot javni uslužbenec.
S tem so umetniki dokončno reducirani na status “družbeno-političnih delavcev”, v službi oblasti in ideologije. ZUJIK je bil sicer že do zdaj eden najbolj krivičnih zakonov v državi, ki je iz umetnikov delal neko posebno kasto ljudi, ki so vredni več kot običajni električarji, vodovodarji, zidarji itd. Ti si morajo namreč sami plačevati prispevke. Za razliko od umetniške elite s statusom samozaposlenega umetnika, ki jim ta status plačuje država.
Najpomembnejši – in najdražji – del ZUJIK-a sicer zvišuje znesek plačanih socialnih prispevkov in omogoča večje varovanje v obdobjih bolniške odsotnosti, poškodb ter starševskega dopusta. Uvaja se višji in drsni cenzus, torej prožnejši model dohodkovnega cenzusa, ki tistim, ki ga v manjših deležih presežejo, še vedno v določenih odstotkih omogoča uveljavljanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost.
Kaj to pomeni? Umetniki ne bodo več dobili plačanih minimalnih socialnih prispevkov, ampak višje, ki jim bodo omogočali tudi višje pokojnine. Že tako privilegirani del prebivalstva, ki prispevkov sploh ne plačuje, bo zdaj deležen ne le plačila minimalnih prispevkov, ampak jim bomo davkoplačevalci namenili še dodatna sredstva. Spomnimo, da espeji komaj plačujejo minimalne prispevke, saj ti zaradi neprenehnega višanja minimalne plače znašajo že 500 evrov, kmalu pa bodo znašali več kot 600 evrov.
Se pravi, umetniki prav zares postajajo javni uslužbenci, STA in Asti Vrečko pa se to zdi čudovito!
Čebinka pravi, da je kultura žrtev politizacije?!
Asta Vrečko v intervjuju opozarja na zgodovinsko vlogo kulture pri narodnem prebujenju, a hkrati izraža zaskrbljenost nad tem, kako se kultura danes pogosto uporablja kot politično orožje. Kritična je do prilaščanja kulturnih simbolov s strani desnice in meni, da so umetniške dejavnosti postale neupravičeno ideološko označene. Zavzema se za kulturo kot vključujoče javno dobro, ne kot del političnega bojišča. Si predstavljate predrznost gospe, ki v vseh svojih izjavah in dejanjih povsem izžareva skrajno levo ideologijo svoje stranke?
Spomnimo naj, ministrica za kulturo Asta Vrečko je pred dvema letoma imela govor ob obletnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije. Sedemnajstega aprila 2023 se je namreč odpravila na Čebine, kjer je kot slavnostna govornica nagovorila pohodnike, ki so se z baklami v rokah povzpeli v zasavsko vasico, da bi proslavili obletnico ustanovitve Komunistične partije Slovenije. Tam je pred zbranimi komunisti na vsak način želela prodajati mit, da obstaja kontinuiteta med NOB in slovensko osamosvojitveno vojno, hkrati pa poveličevati vlogo OF pri samoopredelitvi slovenskega naroda, čeprav je šlo v resnici za antiimperialistično internacionalno socialistično fronto, usmerjeno proti zahodu z žegnom Stalina.
“Mi smo se z osamosvojitvijo, proglasitvijo države 26. junija 1991 odmaknili od totalitarizma, z njo smo ga prelomili. Osamosvojitev ni podaljšek NOB, ni podaljšek 45-letnega partijskega enoumja, ki ste se mu šli vi poklonit na Čebine. To sta dve zgodbi, tukaj ni kontinuitete,” je prvi slovenski premier in predsednik VSO Lojze Peterle takrat pojasnil “neideološki” kulturni ministrici Asti Vrečko in jo opomnil, da so Čebine povezane z revolucijo, 700 masovnimi morišči in grobišči, ki so ostali v Sloveniji. “Imam vtis, da vi osamosvojitve ne razumete.”
Še bolj absurdno je to, da o neideološkosti pametuje ministrica, ki se ponosno fotografira pred sliko komunističnega klavca Josipa Broza Tita v Velenju, in s tem samo sebe reducira na nivo skrajno desnih nemških politikov, ki se fotografirajo pred nacističnimi maliki.
Debakel pri infrastrukturi je v resnici uspeh
Spomnimo naj, da so nam že različni viri pisali, kako so infrastrukturni projekti v kulturne objekte v času ministrovanja Vrečkove povsem zastali, a najhujši madež med vsemi je šlamastika s SNG Dramo – ministrica se s projektom kljub temu celo hvali!
V intervjuju je namreč izpostavila prav obnovo ljubljanske Drame, ki se je kljub pridobljenim sredstvom zapletla zaradi lastniških in postopkovnih težav. Sicer priznava zamude, a vztraja pri iskanju dialoga s stanovalci, da bi projekt uresničili na trdnih temeljih. Med prihodnjimi cilji so tudi nov Prirodoslovni muzej, koncertna dvorana za Slovensko filharmonijo in ureditev depojev za kulturno dediščino, zlasti na poplavno ogroženih območjih. Seveda to ni stvar tega mandata, saj ministrica poudarja, da bi za uresničitev vseh zastavljenih ciljev potrebovala dva mandata, ker naj bi področje kulture dolga leta stagniralo – to seveda ni res. V času ministrovanja dr. Vaska Simonitija se je kljub pandemiji koronavirusa začelo z obnovo celega kupa gradov in kulturnih objektov po državi.
A pomudimo se še pri Drami, kjer “ministrica išče dialog” – sporni projekt je namreč letos ostal brez gradbenega dovoljenja, kot je poročalo Delo. Obenem pa najem nadomestne zgradbe na Litostrojski cesti v Ljubljani znaša neverjetnih 70 tisoč evrov mesečno.
Prenova naj bi v celoti znašala okoli 60 milijonov evrov. Ta je potrebna, ker je zgradba povsem neprimerna za opravljanje dejavnosti, še poroča časnik. Znano je, da investitorju ni uspelo pridobiti gradbenega dovoljenja zaradi blokade etažnih lastnikov sosednje Nemške hiše, a da se bo to zgodilo, so kritični strokovnjaki s področja gradbenega inženiringa opozarjali že leta, pa je bilo ministrstvo gluho.
Predstavnik stanovalcev je dejal, da prenovi Drame ne nasprotujejo, vendar ne želijo, da bi prišlo do poškodb njihove lastne zgradbe.
Vrečkova bi se pogajala komaj zdaj, čeprav ji že tri leta dopovedujejo, da do gradbenega dovoljenja NE MORE brez odobritve lastnikov sosednjih zemljišč. Cena projekta se je več kot podvojila, prav tako projekt trajno stoji, za nadomestno stavbo pa vsako leto plačujemo skoraj milijon. STA in ministrica pa s skupnimi močni uspeta projekt predstaviti kot “uspeh”.
Zavrača “kulturni boj”
Vrečkova pravi, da ji umetnost in kultura “dajeta energijo, zato redno obiskuje kulturne dogodke ne le kot ministrica, temveč tudi kot obiskovalka”, pri tem pa še poudarja, da kulturni boj, ki se pogosto odvija v javnosti, zavrača kot ceno politične manipulacije, obenem pa ostaja prepričana, da ima večina ljudi pozitiven odnos do kulture – kar potrjuje tudi njihova množična udeležba na kulturnih prireditvah in vključevanje v ljubiteljske dejavnosti.
Kot rečeno, je ravno ministrica globoko vpeta v kulturni boj, ki ga bojda zavrača. Hkrati pa je kulturo omadeževala s poceni dobičkarstvom, češ da so ljudje, ki ne želijo, da so kulturniki posebna kasta ljudi, ki jim morajo davkoplačevalci financirati njihovo obrt (tudi če ni profitabilna), avtomatsko sovražniki kulture. Tak pridobitni značaj kulture, ki Ministrstvo za kulturo spreminja v CSD za propadle umetnike, kulturo pa v od države odvisno ideološko dejavnost, je klofuta za integriteto slovenske umetnosti.
I. K.