Na predlog zakona o medijih, ki razburja javnost, se je odzvala tudi evropska poslanka Zala Tomašič, ki si je za pregled predloga zakona vzela čas in jasno argumentirala, zakaj je zakon iz več vidikov problematičen.
“Vem, da ste čakali, da se odzovem na predlog zakona o medijih. Preden sem to storila, sem si vzela čas in celoten zakon prebrala, saj vam želim ponuditi argumentiran pogled. Ta objava je nekoliko daljša, a vredna branja,” je uvodoma zapisala.
Kot glavni problem je izpostavila njegovo “nespecifičnost in subjektivnost, zaradi katere bo pod njegovim okriljem dovoljeno vse in hkrati nič – kar je za zakon popolnoma nesprejemljivo”. Od več domnevno spornih zadev je izpostavila ključne: “Prenos pooblastil sodne veje oblasti na inšpektorje, ki bodo lahko kaznovali po lastni presoji (tudi posameznike), vladno odločanje o pogojih za dodeljevanje državnih pomoči in pomanjkanje jasnih definicij in kriterijev.”
Zakon za “utišanje državljanov”
Meni, da gre za zakon za “utišanje državljanov”, saj določena pooblastila, ki jih imajo policija, tožilstvo in sodišča, prenaša na uradnike na Ministrstvu za kulturo oziroma na Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS). “Po tem zakonu bodo med drugim inšpektorji imeli pooblastila preiskovati kršitve prepovedi spodbujanja nasilja, sovražnega govora, sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj. Ampak ta dejanja so že kazniva po Kazenskem zakoniku, kjer sta za ugotavljanje pristojna policija in tožilstvo – nikakor pa ne Ministrstvo za kulturo,” je poudarila in dodala, da zakon niti ne določa jasnih kriterijev za inšpektorje, da pa je v 102. členu omenjeno, da bodo lahko tudi posamezniki kaznovani z globo od 100 do 500 evrov.
“Sama vidim samo en cilj tega dela zakona: prenos pooblastil sodne veje oblasti na inšpektorje, ki bodo lahko kaznovali po svoji lastni presoji. Z drugimi besedami CENZURA,” je opozorila.
Pojasnjuje, da Zakon o kazenskem postopku prepoveduje vohunjenje, razen v izjemnih primerih, ki jih odobri sodišče. Po predlogu novega zakona bo država nadzirala medije, vključno z zasebnimi, kar posega v zasebno lastnino. V 4. poglavju zakon omenja “nujno omejitev medijskih dejavnosti”, kar nakazuje možnost nadzora in cenzure medijev.
Kaj pa “vplivneži”?
Definicija medijev v zakonu vključuje tudi vplivneže, saj so opredeljeni kot tisti, ki občasno objavljajo vsebine za obveščanje, izobraževanje ali vpliv na javno mnenje, in čeprav ministrica Asta Vrečko trdi, da zakon za vplivneže ne velja, to v zakonu ni jasno zapisano. Dodatek enega stavka, ki bi to pojasnil, bi popravil zmedo, saj trenutno široka definicija lahko vključuje vse, ki redno objavljajo.
“Pozor, tudi to, kdo je vplivnež, ni natančno definirano, saj ne vemo, kako se bo merilo, da ima nekdo vpliv na socialnih medijih – ali bo to število sledilcev, ogledov, interakcij, kaj? Tudi ni jasno, ali politiki, npr. Janez Janša ali Borut Pahor, z velikim številom sledilcev, spadajo v to kategorijo,” je zaključila.
A.H.