Resolucija Evropskega parlamenta, ki slovensko vlado poziva, naj počasti spomin na desettisoče ljudi, ki jih je po drugi svetovni vojni umoril jugoslovanski komunistični režim, bi lahko bil ključen obrat v zgodovini slovenske politike. Kučanova veja brezsramnega restavriranja komunizma bi lahko končno izgubila svojo moč. Slovenci namreč vedno potrebujemo neko zunanjo stimulacijo, da razumemo, da nekaj ni normalno.
Se spomnite časa, ko je bila predsednica vlade Alenka Bratušek? Bila je nepriljubljena, a nihče je ni imel za nekompetentno. Bila je povsem navadna političarka slovenskega kova, ki stavke premetava sem in tja, na koncu pa za meglico socialističnega moraliziranja ne pove ničesar konkretnega. Nato se je zgodil slavni debakel v Evropskem parlamentu, kjer je povsem pogorela, ko so jo evropski poslanci zasliševali kot kandidatko za evropsko komisarko. Poslanci so ostali odprtih ust, ko so poslušali tipično slovensko politično prelaganje stavkov sem ter tja, ko je bilo boleče jasno, da nima pojma o transportnem sektorju, ki naj bi ga v okviru EU prevzela.
Takole je pisal Politico: “Poslanci Evropskega parlamenta iz vseh političnih skupin so izrazili presenečenje nad tem, kako slabo je potekalo zaslišanje. V 45 minutah je Bratuškova že ponavljala stavke iz uvodnega nagovora, ko je odgovarjala na vprašanja, zaradi česar jo je britanska konservativna poslanka Julie Girling obtožila, da daje le ‘dokaj neizrazite in ponavljajoče se izjave’. Bratuškova ni mogla niti na osnovna vprašanja o energetski politiki EU odgovoriti z ničimer drugim kot s splošnimi odgovori. Morda je bilo za poslance Evropskega parlamenta najbolj zaskrbljujoče to, da se je zdelo, da ne more opredeliti, kakšna bo njena nova naloga. Morda najbolj nenavaden trenutek zaslišanja se je zgodil, ko so jo vprašali o posnetku, ki je krožil po internetu, na katerem poje komunistično himno ‘Avanti popolo’.”
Na koncu je bila skoraj v solzah, ko je pred očmi svetovne javnosti spoznavala meje svojih sposobnosti, Slovenci pa so bili iz sebe. “Kako je mogoče, da smo poslali tako nekompetentno kandidatko?!” je vršalo iz vseh družbenih sfer. Nihče sploh ni pomislil, da je ta “nekompetentna kandidatka” pred tem opravljala nalogo predsednice Vlade RS, pa se – z nastopi, zelo podobnimi evropskemu – nikomur ni zdelo, da je nekompetentna. Po mednarodnem posmehu se je vse spremenilo.
Morda je resolucija, ki jo je objavil Evropski Parlament, vendarle še en tak trenutek – vsaj začasne – streznitve. Ne gre le za veliko klofuto naši vladi, ki že povsem odprto koketira s komunizmom, in sicer ne le kot ideologijo, ampak celo s slovenskimi eksekutorji komunizma. Gre za klofuto celotni politični opciji, ki ji je zadnjih trinajst let – od gromovniškega nastopa Janeza Stanovnika v Dražgošah leta 2012 – postalo rutina, da si v EU in po svetu nadene masko normalnosti. Njeni predstavniki se delajo, da so socialdemokrati in liberalci, doma pa se že kar z uradnimi državnimi častmi klanjajo klavcem, ki so pobijali tudi nedolžne moške, ženske in otroke. Takšno dvojno igro bi lahko brez sprejete resolucije igrali še desetletja, pa bi jih slovenski mediji, povezani z mednarodnim levim novinarskim establišmentom, brez težav krili.
Zdaj je te igre dokončno konec, saj je Evropa končno spregledala – ničesar normalnega ni v slovenski levi politiki. To se vidi v njenem odnosu do uspešnih podjetnikov in odnosu do Gaze, Izraela, Irana in Ruske federacije. Najbolje se to vidi v njenem odnosu do povojne zgodovine. EU bo slovensko levico prisilila, naj si sname masko normalnosti. Potem bodo vsi končno videli totalitarno naravo njene kolektivistične ideologije, ki jo zagovarja.
Prihaja čas, ko bo Asto Vrečko enako sram pozirati pred serijskim morilcem Josipom Brozom Titom, kot bi bilo sodobne nemške politike sram pozirati pred kipom Adolfa Eichmanna, Adolfa Hitlerja ali Josepha Goebbelsa.
Mitja Iršič