Poslancem šestih majhnih strank je ta teden uspel veliki met: predsednik republike Borut Pahor ni razpustil državnega zbora. Tik preden bi padla zastavica in bi po odstopu Mira Cerarja marca (in s tem padcem njegove vlade) Pahor že spet razpisal predčasne volitve, je Marjan Šarec sredi tedna le podpisal soglasje, da kandidira za šefa vlade. Tako dolgo je trajalo, da se je pojavil kandidat za mandatarja, ker so se na volitvah levi sredini sfižili načrti. Namesto levosredinskega Šarca ali levega Dejana Židana so volivci večinsko podprli desno sredinsko SDS Janeza Janše. A so SDS iz množice na volitvah poraženih strank z leve in leve sredine odločno pokazali, da ji ne bodo prepustili nič oblasti, ki jo imajo zadnja leta. Težava je bila le, ker bi to lahko vodilo v ponovne predčasne volitve. A tudi to tveganje je zdaj s Šarcem vsaj začasno odpravljeno.
Ker 43 podpisov poslancev, ki je Šarcu podpisalo kandidaturo, ni dovolj, da bi bil res izvoljen in bi nastala vlada, se je Šarec do konca tedna dogovoril še z Levico Luke Mesca, da bodo v petek zanesljivo glasovali zanj in da bodo pozneje podpirali njegovo vlado. Levica se bo za vlado Marjana Šarca izjemno žrtvovala: vse svoje položaje v njej bo prepustila množici strank, ki so tam že. To nesebično žrtev so člani stranke potrjevali celo na internem referendumu, na katerem je velika večina glasovala za pomoč poslancev Levice za lažje nadaljevanje vlade dosedanjih strank pod vodstvom Šarca.
O podobni žrtvi razmišlja še precej manjša Stranka Alenke Bratušek. A razlogi so drugačni in celo nekoliko čudaški. Nekdanja premierka je na televiziji pojasnila, da bi se ministrom odrekla zato, ker si v vladi na vsak način želi ministre iz Levice. Bratuškova je povedala, da bi Levica, ki se zavzema za radikalno krčenje obrambnega proračuna in izstop iz Nata, morala voditi najmanj obrambno ministrstvo. Težava je, da Luka Mesec noče. Pa vojaki, ki so že najbolj razcapani del slovenske države, tudi ne. Ali se bo SAB pridružila Levici in se odrekla svojim kadrom na vrhu ministrstev, ki bi resorje zanesljivo vodili vsaj tako dobro kot Levica obrambo države brez orožja, zaveznikov in vojakov, še ne vemo. Je pa skoraj gotovo, da bo na tajnih volitvah ta teden Šarec izvoljen. Če ne bi bil, bi bilo namreč tveganje novih, že četrti predčasnih volitev smrtno resno. Pri volivcih pa, kot so levi sredini pokazale že nedavne volitve, nikoli ne veš.
To ni manjšinska vlada
Če se po Levici še Bratuškova odpove ministrom, bomo dobili jasno sliko, čigavo vlado pravzaprav vodi novi obraz v vrhu slovenske politike Marjan Šarec, ki so mu volivci dodelili 13 sedežev v parlamentu. Torej, tri več kot leta 1992 Zmagu Jelinčiču. Šarec bo novi obraz SMC Mira Cerarja, SD Dejana Židana in DeSUS Karla Erjavca. Nekam znano. Dosedanje vlade. Vlade treh strank, ki imajo od volitev namesto 51 le 25 glasov v državnem zboru. Nov obraz v poslabšani obliki, ker ima manj izkušenj in znanj kot dosedanji premier Miro Cerar in ker bo moral vladati s precej večjim kupom strank. Tudi tistih, ki nočejo ministrov. Kar bo zanimivo.
Poimenovanje te vlade v velikih tradicionalnih medijih za manjšinsko, je propaganda. Levica se je z drugimi vladnimi strankami dogovorila, kaj bodo skupaj prihodnja leta počeli, v zameno je zagotovila podporo vladi in večino v državnem zboru. To ni manjšinska vlada, ki bi bila v tretjem krogu po sili razmer izvoljena z manj kot 46 glasovi. Čeprav je res, da bo izvoljena po sili razmer, ki je v tem, da si leva sredina ne želi izgubiti oblasti, kar bi se zgodilo, če vlado sestavi Janša, še manj pa novih predčasnih volitev, katerih posledica bi lahko bil spet Janša.
Levičarski mediji opravičujejo sedenje na dveh stolih
Govoriti, da bosta Levica in SAB v opoziciji vladi Marjana Šarca, ki jo bosta izvolila, ni le zavajajoče. Če to bistroumnost političnih in medijskih propagandistov vzamemo resno, smo pred novo zlorabo oblasti. V parlamentu so opoziciji po ustavni in poslovniški ureditvi zagotovljeni nadzorni položaji, da bi se s tem zmanjšala možnost zlorabe oblasti. Strankarski propagandisti in njihovi novinarji pa nam, ko trdijo, da so stranke, ki izvolijo vlado opozicijske, sporočajo, da lahko Luka Mesec kot podpornik vlade prevzame vodenje komisije za nadzor obveščevalnih služb, nekdanja premierka Bratuškova pa komisijo za nadzor javnih financ. Pravzaprav bi bilo to logiko mogoče še nadgraditi in reči, da so tudi poslanci LMŠ, SMC, SD in DeSUSa opozicija vladi, ki jo podpirajo in imajo v njej ministre. Kdaj pa kdaj se z njo zanesljivo zanesljivo ne bodo strinjali. Skrajna izpeljava te propagande in manipulacije bo, da bodo Dejana Židana razglasili za opozicijskega predsednika državnega zbora, ker se je odrekel ministrskemu položaju.
A če pozabimo za trenutek na manipulacije opravičevanja sedenja na dveh stolih v levičarskih in vladajočim podrejenih medijih, so v parlamentu pač stranke, ki bodo Šarca izvolile za mandatarja in mu pozneje z javnim glasovanjem potrdile še ministre in s tem prevzele odgovornost za vse posledice. In stranke, ki ne bodo za to vlado in bodo v opoziciji.
Oboje potrebujemo. Po tem se država razlikuje od prejšnje totalitarne. Opozicijska vloga strank, ki izvolijo vlado in se zavežejo, da jo bodo podpirale, pa bo kot nekdanja politična dejavnost današnjega šefa zveze borcev Tita Turnška v SDS in SLS.
Fake