27. januarja ves svet obeležuje enega najhujših zločinov proti človeštvu v zgodovini – dan spomina na žrtve holokavsta. Tega dne leta 1945 so vojaki Rdeče armade osvobodili nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau. Pričakali so jih grozljivi prizori: do kosti sestradani ujetniki različnih narodnosti.
Prof. dr. Peter Vodopivec, zgodovinar in izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je ob tem povedal, da je bilo s področja današnje Slovenije je v koncentracijska taborišča interniranih okoli 59.000 prebivalcev, več kot 10.000 pa jih je umrlo. Med njimi je bilo več kot 500 Judov.
Prizanešeno ni bilo nikomur, niti dojenčkom in otrokom. Auschwitz je bil ustanovljen leta 1940, sprva kot taborišče za poljske politične nasprotnike Tretjega rajha. Septembra 1941 so začeli z množičnimi usmrtitvami taboriščnikov.

Vodopivec pa je izpostavil tudi podatke o strukturi taboriščnikov. “V Auschwitz je bilo, kot vemo, deportiranih milijon in 100.000 Judov. Po številu jim je sledilo 140.000 Poljakov, 20.000 Sintov in Romov, okoli 10.000 sovjetskih ujetnikov in prav toliko zapornikov drugih narodnosti. Med njimi jih je bilo več kot 2.300 z območja današnje Slovenije, več kot 1.300 pa jih je umrlo.”
Še danes ljudi pobijajo zaradi rase ali verskega prepričanja
Spomin na najbolj grozljivo dejanje v zgodovini človeštva bi moral delovati odvračalno, a temu ni tako. Stane Granda pa opozarja, da še danes doživljamo pobijanje ljudi zaradi rase ali verskega prepričanja. “Vzemite problem Sudana, ki se ga ne omenja, a je grozljiv zločin, hujši kot Palestina. Če pogledate tudi, kako se je zmanjšalo število kristjanov v Siriji in drugod, kjer so bili izničeni zaradi svojega verskega prepričanja, delno tudi rase.”
Granda še opozarja, da holokavst ni omejen le na Jude. Podobne izkušnje so doživljali tudi drugi narodi. “Podobni procesi so bili, če želite, že med fašizmom pri nas, med drugo in po drugi svetovni vojni. Poglejte, koliko je bilo uničenih ljudi zaradi narodne pripadnosti. Nenazadnje so bili prizadeti tudi Romi, Nemci pri nas in drugi. Gre za hud zločin proti človeštvu, ki pa v različnih časih in krajih dobiva različne razsežnosti,” je dodal.

Z omejevanjem na le eno prizadeto stran se izničuje spomin na vse ostale žrtve. Zato bi bilo prav povzdigniti glas tudi za njih, a glasov iz preteklosti je zmeraj manj. Med njimi sta tudi Oleg Mandić in Mira Lipičar.
Pričevanja taboriščnikov
Zadnji taboriščnik, ki je zapustil Auschwitz po njegovi osvoboditvi, Oleg Mandić, je dejal: “Mene so nato takoj ločili od mame. Vendar, predstavljajte si: v taborišču, kjer so vsak dan ubili preko 1.000 ljudi, je enajstletni otrok za prehod iz ženskega v moško taborišče potreboval ambulantni zdravniški pregled.”
Mira Lipičar, nekdanja taboriščnica, pa pravi, da se raje ne spominja hudih časov, ker je bilo težko. “V baraki nas je bilo zaprtih skoraj sto. Vode nismo imeli, nismo mogli niti oprati stvari. A dobro je, da smo sploh prišli nazaj domov.”

Otroke so kradi in jih “ponemčevali”
Nacisti so od slovenskih staršev ločevali tudi otroke, jih pošiljali v prevzgojna taborišča in jih dodeljevali nemškim družinam. Dr. Janez Žmavc, predstavnik ukradenih otrok, je o tem spregovoril: “Ko so nas leta 1942 Nemci aretirali, so nas kmalu razdelili po družinah glede na spol in starost otrok. Sem eden od ukradenih otrok staršem, ki so trpeli v tem taborišču. Številni med njimi so tudi umrli. Dostikrat sem Auschwitz že obiskal, ker mi ostaja spomin na mamo, ki je tukaj preminula, in na vse tegobe, ki smo jih kot otroci preživljali v otroških taboriščih za prevzgojo in ponemčenje.”
Tudi komunisti so ubijali lastni in drugi rod
A fašisti in nacisti niso bili edini, ki so izvajali zločine nad lastnim in drugimi narodi. Njim se pridružujejo tudi komunisti. Spomnimo se gladomora v Ukrajini v 30. letih prejšnjega stoletja ter med- in povojnih pobojev v takratni Jugoslaviji. V Evropskem parlamentu so 2. aprila 2009 sprejeli resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih. Slovenski parlamentarci pa doslej še niso zmogli enotno obsoditi zločinov vseh treh totalitarizmov 20. stoletja kot enakovredno zavržnih.
Granda je v zaključku dejal: “Enostavno jim to ne paše, ker bi morali resnici pogledati v oči, a tega namena nimajo. Ob takih kupih kosti tega več ne morejo zanikati, ampak se hočejo izmakniti svoji krivdi, ki pa jo nedvomno nosijo.”

Zato še enkrat: nikoli več vojne in naj se grozote nikoli več ne ponovijo.
A.G.