Kot kaže, bo Golobova vlada morala prestopiti od besed k dejanjem. Če bo namreč želela zgotoviti dolgoročno vzdržnost javnih financ, bo nujno oblikovanje sistemskih ukrepov. “Naravnanost fiskalne politike, predvidena v srednjeročnih proračunskih dokumentih, je v obdobju 2023–2026 v povprečju nevtralna, vendar projekcije nakazujejo precej omejen manevrski prostor za parcialne diskrecijske ukrepe fiskalne politike,” v svojem poročilu med drugim poudarja Fiskalni svet.
Pri tokratni oceni je prisotna dodatna negotovost, ker je po besedah Fiskalnega sveta rebalans državnega proračuna za leto 2023 še v pripravi, to pa posledično tudi pomeni, da se lahko trenutne javnofinančne projekcije spremenijo. Javnofinančni scenarij osnutka Programa stabilnosti ob danih makroekonomskih napovedih in ob upoštevanju trenutno veljavne zakonodaje sicer ocenjujejo kot pretežno realističen, a je ta izpostavljen številnim negativnim tveganjem predvsem na račun nedorečenih učinkov napovedanih reform.
Po ugotovitvah sveta večina kazalnikov, ki jih pri pripravi ocene uporabljajo, kažejo na spoštovanje pravil v letih 2025 in 2026. Poudarjajo, da odstopanja v letu 2024 predstavljajo posledico predvidene visoke investicijske aktivnosti in nadaljnjega znižanja deleža prihodkov v BDP ter so v mejah spremenljivosti ocen cikličnega položaja gospodarstva. Projekcije osnutka programa stabilnosti za leto 2023 ocenjujejo kot pretežno realistične oziroma glede na napoved Urada RS za makroekonomske analize in razvoj skladne z načelom previdnosti. “Takšen pristop je ustrezen ob nadaljevanju visoke negotovosti in številnih tveganj.”
Obdobje izjemnih okoliščin se po navedbah Fiskalnega sveta končuje ob koncu letošnjega leta, vendar smernice Evropske komisije žal še naprej dopuščajo precej diskrecije pri ocenjevanju proračunskih dokumentov. “Uporaba obstoječih pravil po oceni Evropske komisije naj ne bi bila primerna, nova pravila pa zaradi odsotnosti dokončnega dogovora še niso povsem dorečena,” opozarjajo.
Pogoji financiranja države se zaostrujejo
Do leta 2026 naj bi se primanjkljaj znižal na -1,3 % BDP, kar bi bil za dve odstotni točki nižji saldo kot v zadnjem letu pred epidemijo predvsem zaradi predvidenega bistveno nižjega deleža prihodkov v BDP. “Rast tekoče porabe naj bi bila sicer v povprečju obdobja projekcij več kot dvakrat višja kot v obdobju pred epidemijo, kar je predvsem odraz visoke inflacije, a bo njen delež v BDP razmeroma konstanten in ne bo pomembno vplival na spremembo salda. Delež bruto dolga sektorja država v BDP naj bi se do konca leta 2026 postopno nižal in dosegel 63,5 % BDP, kar bi bilo manj kot pred začetkom epidemije. Pogoji financiranja države se zaostrujejo, likvidnostni položaj državnega proračuna pa ostaja ugoden”, med drugim ocenjujejo.
Fiskalna politika bi morala brzdati rast tekoče porabe
Svet navaja, da je potrebno, da fiskalna politika v trenutnih razmerah tehta med učinkovito podporo za omejevanje posledic draginje ter omejevanjem dodatnih inflacijskih pritiskov. “Nujna je postopna preusmeritev iz neciljanih ukrepov z visokimi javnofinančnimi stroški v ciljane ukrepe oziroma opuščanje ukrepov ob umirjanju cen energentov”, navajajo.
“Napovedano sicer zelo postopno javnofinančno konsolidacijo bi lahko zamaknila že manjša negativna odstopanja gospodarske rasti od trenutno napovedane. To bi otežilo nujno ustvarjanje manevrskega prostora za ukrepanje države ob prihodnjih krizah.” Fiskalna politika bi morala po mnenju Fiskalnega sveta čim prej nasloviti vzdržnost sistemov socialnega varstva, brzdati rast tekoče porabe in s tem zagotavljati vzdržnost dolga, s sistemskimi ukrepi pa skrbeti za ustrezno naslavljanje razvojnih izzivov. “Že osnovni scenarij osnutka Programa stabilnosti 2023, sploh pa z njim povezana tveganja, kaže na potrebo po izvedbi reform, ki bi zagotavljale dolgoročno vzdržnost javnih financ. Za te bi moral biti določen primeren in postopni vrstni red uvajanja, podprt z verodostojnimi ocenami njihovih javnofinančnih in makroekonomskih učinkov”, so jasni.
Sara Kovač