Francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu je pred drugim krogom parlamentarnih volitev z mahinacijami uspelo preprečiti, da bi desna nacionalna fronta že sedaj oblikovala vlado, ki bi ji seveda kot predsednik nagajal do konca svojega mandata. Morda pa je bolje tako, a po letu 2027 bo vse drugače. Nedvoumni zasuk v desno bo Macrona, ki se je za zdaj spajdašil s komunisti, pometel na smetišče zgodovine.
Kdor je zadnja leta bral moje kolumne, je verjetno opazil, da sem se večkrat osredotočila na Francijo in naraščajoče napetosti v francoski družbi, in sicer zlasti zaradi strmo dvigajočega se števila nezakonitih migrantov ter težav, ki jih ti nezaželeni “obiskovalci” povzročajo. Francozi se še vse predobro spominjajo številnih terorističnih napadov, npr. napada na Bataclan leta 2015. Leta 2016 so islamistični teroristi udarili v Nici, pred božičem leta 2018 pa se je zgodil napad v Strasbourgu.
Tesnobne spomine na tiste čase terorja in strahu imamo tudi udeleženci Akademije dr. Jožeta Pučnika, ki smo decembra 2018 obiskali Strasbourg in sedež Evropskega parlamenta v glavnem mestu Alzacije. Razdeljeni v dva avtobusa smo med potjo v Strasbourg obiskali Tübingen, kjer je deloval naš veliki rojak Primož Trubar, pa tudi druga znamenita nemška mesta ob poti. Povsod je kljub mrzlemu vremenu vrvelo ljudi v prazničnem predbožičnem razpoloženju, a zločinski umi so v tem času za Evropejce kovali peklenske načrte.
Prvi dan obiska je šlo kot po maslu. Ogled parlamenta s predstavitvijo njegovega delovanja, zanimivo predavanje evropskega poslanca in kosilo v nabito polni parlamentarni kantini so večino ljudi spravili v dobro voljo. Prav zaradi tega je bilo pričakovanje ogleda Strasbourga, ki slovi kot mesto z najlepšim božičnim sejmom na svetu, še toliko večje. Slovesna grandioznost glavne katedrale nas je utrdila v pričakujočem razpoloženju ob prihodu božiča, pisane stojnice vsenaokrog pa prepričale v pomen tradicionalne “predpraznične mrzlice”. Tukaj niso naprodaj ničevi trgovski izdelki, ampak stekleni ročno poslikani božični okraski. Na vsakem koraku najdeš ročno izvezene alzaške prte, umetelno oblikovane vinske kozarce in njihov simbol – štorklje, ki Francozom že zdavnaj ne prinašajo več dovolj dojenčkov. Dojenčki so domena neke nove vrste ljudi, ki jim francoski davkoplačevalci plačujejo socialne transferje, stanovanja, vrtce, zdravstvo in še mnogo tega, kar sodi pod nalepko “socialna država”. Nejeveren Tomaž se na primeru Strasbourga, ki je mesto z največ islamske populacije v Franciji, lahko sam prepriča, da je država v petnajstih letih “vrgla” veliko denarja v gradnjo blokovskih naselij na desnem bregu Rena, ki danes loči Francijo od Nemčije. Stanovanja v njih večinoma dodelijo t. i. socialnim primerom, kar je sinonim za priseljence – zakonite in nezakonite. V enem od takih “getov” se je skotila skrajna islamska celica, katere pripadnik se je decembra leta 2018 odpravil na svoj morilski pohod po središču predbožičnega Strasbourga.
Drugemu delu udeležencev Pučnikove akademije se je – hvala bogu – uspelo izogniti masakru na ulicah v bližini glavne katedrale, a oni, njihovi svojci in mi vsi, ki smo bili na kakršenkoli način povezani z akademijo, smo užili ogromno strahu. Vožnja čez francosko-nemško mejo v hotel na nemško stran je namesto četrt ure trajala tudi do sedem ur. Do zob oborožena policija je skupaj z vojsko temeljito “pretresala” vse potnike.
Zakaj ta zgodba? Dragi bralci, ni nam treba ponavljati, da se je tradicionalna demokratična zahodna Evropa v zadnjih letih soočila z resno eksistencialno grožnjo. Politika, imenovana “Willkommen Politik”, je dodobra pokazala svoje zobe. V najskrajnejši obliki se je izrazila kot zlo terorizma. Nihče ni več varen. Nikoli in nikjer. Potniki na vlakih in letališčih, sprehajalci na ulicah in obalah, pivci piva in kave, radovedni pohajkovalci po božičnih sejmih. Lahko bi naštevala v nedogled, a vse je podprto s krutimi dejstvi terorističnih napadov. Francija, Velika Britanija, Nemčija, Belgija, Švedska. In tako dalje. Če kdo naivno verjame, da se bo “svobodna” Slovenija ob vse večjem navalu nezakonitih in zakonitih migrantov, ki nam jih zdajšnja oblast v spregi s svojimi institucijami, nevladnimi organizacijami in mediji skriva kot kača noge, izognila tovrstnim brutalnim pohodom, je iztaknjen iz časa in prostora.
Letos spomladi sem komentirala plakat pariških olimpijskih iger, ki se začenjajo čez nekaj tednov. Vznemiril je tisti del Evrope, ki spoštuje evropske vrednote, utemeljene v veliki meri na krščanstvu. Tedaj sem se vprašala, kam pluje Evropa. Komu se priklanja? Napačne poteze vleče in izid ne bo dober. Dodala sem, da se z brisanjem simbolov krščanske vere dejansko brišejo naše evropske vrednote, ki koreninijo v judovskih, grško-rimskih, krščanskih, razsvetljenskih in drugih skupnih temeljih. Zamegljuje se temeljni evropski zgodovinski spomin, ki je v veliki meri zgrajen na simbolu krščanskega križa, pa naj se sodobni “prebujenci” še tako sprenevedajo.
Naj tale kratek (in nujno pomanjkljiv) ekskurz v enega od glavnih razlogov za obrat tradicionalno liberalne Francije v desno – pri čemer dopuščam možnost, da bodo z Macronom začasno ukradli volitve za oblikovanje skrajne leve vlade − izkoristim za opozorilo na vzklik Johna Donna iz 17. stoletja: “Ne vprašuj, komu zvoni. Zvoni vsem nam!” Ja, zaprašeno, a zelo aktualno.
Dr. Andreja Valič Zver