RTV Slovenija od “depolitizacije” najprej pripravlja dnevno-informativne oddaje po vzoru “neuvrščenih” kot ugotavlja nekdanji minister Žiga Turk. Dnevnik, Odmevi, Zrcalo tedna, Utrip niso le notranjepolitična agitprop agitacija za socializem, tudi zunanjepolitično so prioritete zelo jasno postavljene: zavzemanje za “mir” v Ukrajini (beri: za razoroževanje Ukrajine), pro-palestinsko o terorističnem napadu na Izrael, antizahodno, antikapitalistično poročanje. Vse je na svojem mestu. Zdaj se je ob njih obregnil tudi generalmajor slovenske vojske in profesor na prestižnem George C. Marshallu – Evropskem centru za varnostne študije – Miha Škerbinc.
V Zrcalu tedna so namreč komentirali izjavo generalnega sekretarja Nata kot “prazne besede brezzobega tigra, ki ga nihče ne jemlje več resno”. Škerbinc se je odzval na poročanje z naslednjimi besedami: “Najstarejše, največje, najmočnejše zavezništvo, ki še obstaja. Kdo ga ne jemlje resno? Zelo slabo bi bilo ali bo, če se bo to res zgodilo. Ko pade odvračanje, ostane samo še obramba. Predlagam tvslo, da začne pošiljati svoje novinarje v resne šole in da popravi tako nespretne in nespametne izjave.”
Seveda ni šlo za nobeno napako. Retorika proti Natu je ena od osrednjih lastnosti slovenskih levičarskih novinarjev, katerih epicenter je ravno RTV Slovenija. Nato namreč predstavlja vse, kar sovražijo – povezovanje kapitalističnih držav svobodnega sveta proti egalitarističnim totalitarizmom tega sveta, katerim zvestobo prisegajo oni. Nato je ena glavnih ovir, da (še) ne morejo zaživeti svojih sanj o avtokraciji, v kateri so odrasli (oni ali njihovi očetje in dedki).
Spomnimo na eno izmed depeš Wikileaks, kjer je ameriški ambasador leta 2006 izrazil zaskrbljenost glede slovenskih medijev (večina večjih dnevnikov je bilo takrat levo usmerjenih), ki da so “neuravnovešeni”, Drnovšek pa je temu pritrdil, češ da ima tudi sam težave z mediji v državi. Izpostavil je ironijo, da so bili v osemdesetih letih slovenski novinarji proti politiki nekdanje Jugoslavije in so bili po večini zahodno usmerjeni. Osebnosti teh novinarjev so se medtem obrnile za 180 stopinj, nazaj k “jugonostalgiji”.
Po drugi strani je Drnovšek kot pozitivno označil dejstvo, da je odhod Kučana s političnega prizorišča koristil razmeram v medijskem svetu. O Kučanu se je govorilo, da se je večkrat vmešaval in izvajal pritisk na medije.
Vrnitev Kučanovih časov
Očitno pa zopet živimo v “Kučanovih” časih, saj je Kučanova trdo leva retorika postala vsakdan naše medijske krajine. Del tega pa je tudi retorika proti Natu. Spomnimo se protesta ob začetku ukrajinske vojne, ki je bil organiziran pod patronatom Kučana in Danila Türka. Transparenti niso bili namenjeni proti Rusiji, pač pa so Nato pozivali, naj se čim prej umakne iz vojnega žarišča. Takrat – zgodaj leta 2022 – je bilo takšno stališče še stališče največjih ekstremistov – seveda iz Kučanovega kroga. Danes je Kučanova retorika proti zahodu, ZDA, Natu in seveda Izraelu uradno politično stališče javnega zavoda RTV Slovenija.
Škerbinc morda razmišlja, da je takšna retorika posledica slabih šol in razgledanosti. Nasprotno. To je naklepna medijska taktika z jasnimi političnimi cilji.
M. I.