Da so ljudje razočarani nad delom sodišč, res ni nekaj novega. Vendar ne gre za to, da bi bili razočarani, ker so pač nek spor izgubili, razočaranje je globlje, razočarani so, ker se srečujejo z nesmisli, ki jih težko pri zdravi pameti preživijo, razočarani, ker vidijo, da sodniki sodijo krivično, da gre samo še za formo brez vsebine.
Demokracija je prinesla sodniške toge v resni črni barvi, barva okrasnega gumba pa sodnika rangira. Za spoštovanje sodnikov pa ni dovolj črna, slovesna oprava, ampak mora togo napolniti vsebina, obleči jo mora sodnik, ki ima znanje in hrbtenico, ki ni samo vpoklican od oblasti, da za trajno zagotovljeno službo piše izdelke, ne da bi iskal resnico in pravico. Kip Pravice z zavezanimi očmi ne pomeni, da bo udaril tistega, ki bo slučajno prišel pod roko, temveč da bo razsodil ne glede na stan in oblast, ki jo ima posameznik.
Vprašaš se, kdo je tu nor?
Ko vam sodnik razloži, da obravnava ne bo preložena, ker zdravniško potrdilo ni napisano na v Uradnem listu objavljenem obrazcu, se vprašaš, ali je nor on ali ti, čeprav nima noben uradnega potrdila o tem. Ko predložiš videoposnetek neke TV postaje, na kateri je sprehod s slovenskim graščakom po njegovem gradu, pa sodnik reče upniku, da graščak nima premoženja, ki bi ga lahko rubili, se dvakrat uščipneš, da se prepričaš, ali ne gre morda za sanje. In ko sodnik materi izreče denarno kazen, ker po priporočilu pediatrinje ni pustila, da oče otroka odpelje iz njemu znanega okolja, v višini 12.000 evrov, pri tem pa je za večkratne kršitve predpisanih največ 10.000 evrov, veš, da nima smisla, da ščipaš sebe, ampak bi moral tak sodnik za vedno izgubiti svojo “trajno” službo.
V 15. stoletju je v naših krajih veljalo, da je deželno plemstvo vsakemu novemu vladarju dalo prepis dotedanjih privilegijev v pisno potrditev. Tako je naredilo tudi komunistično plemstvo, le da so dodali še nove privilegije, ki se nanašajo predvsem na krajo družbene lastnine, ki seveda ni kraja, niti svinjarija ne, temveč tranzicija, prenos premoženja ene generacije na drugo, s stare oblasti na mlajšo in gorje, če se kdo pravilom igre ne ukloni. Takega čaka “palca beraška, prazen bokal”.
Pamet in znanje morata biti merilo za sodnika
Naj bo dovolj, ne pozivam, da uresničimo star slovenski pregovor. Ne bi pa me čudilo, če bi do tega prišlo, če se ne bodo zgodile bistvene spremembe, če ne bosta pamet in znanje merilo za sodnika, temveč bo še vedno štelo politično prepričanje vsaj prednikov, če že originalov zmanjkuje.
Tako! Sedaj je prišel trenutek, da se udarim še dvakrat po ustih za razžalitev in zadostim srednjeveškemu pravnemu redu. Verjemite, da v srednjem veku ni bilo vse slabo.
Lucija Šikovec Ušaj