Kdor pozna anatomijo slovenske globoke države, gotovo ni bil presenečen, kako so se po padcu vlade Marjana Šarca in ponujeni možnosti, da se sestavi nova vlada pod vodstvom Janeza Janše, takoj aktivirali vsi mehanizmi globoke države z enim samim ciljem, da bi Slovenski demokratski stranki, ki je zmagala na zadnjih parlamentarnih volitvah, znova preprečili sestavljanje vlade in sodelovanje v njej.
Kdor doslej ni razumel delovanja globoke države, lahko sedaj v živo spremlja to dogajanje na dovolj transparenten in tudi dovolj razumljiv način. Britanska serija Globoka država je dober vohunski triler, slovenska nanizanka Globoka država pa je srhljiv politični triler.
Slovenska globoka država je v resnici vzporedni in ilegalni režim v Sloveniji. Njeni člani niso dobili mandata na volitvah, vendar imajo večjo moč kot izvoljeni predstavniki ljudstva. Uradni medijski predstavnik globoke države Grega Repovž, odgovorni urednik Mladine, je s svojim stavkom “Poslanci v parlamentu niso zato, da bi postavljali vlade” izjemno odkrito in z enim stavkom izrekel resnico slovenske globoke države. S tem je sicer vulgarno ponižal izvoljene poslance, vendar je povedal resnico. Iz parlamenta sploh ni bilo pretirane reakcije na Repovževo pisanje, kar očitno pomeni, da poslanci s tem kar soglašajo.
Od kod izvira globoka država?
Vlado postavlja omrežje in vlada nam omrežje, ki svojih imen in priimkov ne vzpostavlja na volitvah, ker mu tega ni treba. To omrežje nima nobene politične odgovornosti, ima pa velikansko moč. Na položaje postavlja ljudi, s katerimi lahko opravlja svoje posle. Strah pred SDS in Janezom Janšo je velikanski, kajti ob novi vladi bi se lovke globoke države potrgale. Povsem uničiti je čez noč ni mogoče, kajti njene korenine segajo preveč globoko. Strah pred novo vlado, ki bi jo vodila SDS, je velik zaradi tega, ker bi nekateri izgubili svoje privilegije. Globoka država vidi zdaj rešitev iz zagate, ki jim jo je povzročil nepredvidljivi Šarec, v predčasnih volitvah, kjer bi z ustreznimi finančnimi injekcijami, veliko medijsko podporo in s prirejenimi javnomnenjskimi raziskavami skušali reševati svojo nadoblast. Panika globoke države je tako velika, da so se spustili na raven nasilja, kamor lahko štejemo različne grožnje politikom pred odločanjem. Globoka država si je postavila takšno politično strukturo, da je dovolj že en sam telefonski klic, da se mnenje diametralno spremeni. Kajti ljudje so se naučili in se zavedajo, da globoka država lahko bogato nagrajuje in tudi hudo kaznuje.
Sodobni koncept globoke države je povezan s Turčijo še iz časa Kemala Atatürka, v Slovenji pa je globoka država navzoča od padca Jugoslavije in komunističnega režima. Dejstvo, da ni prišlo do lustracije, je ustvarilo idealne osnove, da se je razvila globoka država. Sestavljajo jo povezane mreže moči, ki delujejo neodvisno od izvoljenega vodstva države oziroma vplivajo in vodijo izvoljeno vodstvo države v duhu lastnih interesov. Forum 21 je gotovo eden od bolj izpostavljenih reprezentantov te globoke države, ki s seansami, odprtimi za javnost, skuša dajati vtis običajnega demokratičnega debatnega krožka, v resnici pa s svojimi lovkami posega v polje gospodarstva in politike. Njegova agenda je postavljanje takšnih političnih marionet v parlament in na vlado, ki bodo uslužne in pripravljene zasledovati njihove, prvič, kapitalske interese, in drugič, ideološke cilje. V nasprotju z drugimi primeri globoke države po svetu, ko se vsaj poskuša delovati v polju konspiracije, je slovenska globoka država zelo lahko prepoznavna in tudi podkrepljena z izrazito medijsko podporo. Del dominantnih medijev je del globoke države tako zaradi njihovih lastniških povezav kakor tudi zaradi dejstva, da mediji in njihovi novinarji brez zadržkov in novinarske kritične distance podpirajo njeno delovanje.
Ko botri »odpokličejo« poslance
Zanimivo je, kako so ob Repovževi izjavi reagirali nekateri poslanci, še zlasti tisti iz dosedanje koalicije. Morda pri tem velja najprej izpostaviti izjavo poslanca NSi Aleksandra Reberška, ki je za Nova24TV komentiral to Repovževo izjavo. Kot je dejal, so pristojnosti poslanca jasno zapisane v ustavi in poslovniku državnega zbora. “Glede vprašanja o moji samostojnosti pri opravljanju poslanske funkcije pa za temelj jemljem 82. člen slovenske ustave, ki pravi: ‘Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.’ No, precej naivno stališče, saj so očitno nekateri še vedno prepričani, da vse poteka v skladu z ustavo in da globoka država v resnici ne obstaja. In navsezadnje, ko se je v obdobju do leta 2000 poskušala sprejeti volilna zakonodaja v skladu z izidom referenduma iz leta 1996, ko je med tremi referendumskimi predlogi edino predlog dvokrožnega večinskega sistema dobil več glasov ZA kot PROTI, so poslanci državnega zbora sprejetje zakonodaje v skladu z izidom referenduma zavračali, češ da jih referendum v skladu z 82. členom k ničemur ne zavezuje. Prav tako ne odločba ustavnega sodišča. Zveni znano? Tudi v novejšem času smo bili priče izigravanju odločb ustavnega sodišča. In kaj ima to opraviti s poslanci in njihovo samostojnostjo? Morda to, da so se tisti iz strank tranzicijske levice nemalokrat postavljali nad ustavo, ko je bilo treba braniti interese globoke države. No, 82. člen ustave pa dejansko govori o tem, da je mandat poslancev DZ reprezentativen in formalno ne zastopajo nobene interesne skupine, pokrajine ali občine posebej v smislu, da bi bili zaradi svojega ravnanja lahko odpoklicani. A naj spomnimo, da zna globoka države neubogljive poslance »odpoklicati« na drugačen, bolj sofisticiran, a večkrat tudi precej brutalen način.
Repovž je skozi vrstice povedal resnico
Pa je Repovževa izjava res tako absurdna, kot namigujejo nekateri pravni strokovnjaki? Če bi bila Slovenija normalna demokratična država, bi se s tem strinjali, a žal ima Repovž po svoje celo prav, saj je priznal, da so poslanci le formalni potrjevalci predsednika vlade, ne pa tudi dejanski. Nekako tako torej, kot je bilo to v času samoupravnega socializma, ko so poslanci oz. delegati republiške skupščine potrjevali to, kar je že prej sklenil centralni komite zveze komunistov, saj je veljalo načelo t. i. demokratičnega centralizma, torej so bili sklepi CK obvezujoči za vse druge partijske in državne izvršne organe ter tudi za druge družbenopolitične organizacije.
No, še najbolj slikovita je reakcija Matjaža Hana (SD): “Kdo pa postavlja vlado, če ne poslanci.” In še: “Hvala bogu, da imamo demokracijo. Kdor ima v parlamentu večino, sestavlja vlado. Vlada je sestavljena iz večine v parlamentu, to je normalno.” No, precej sprenevedava izjava, če pomislimo, da je bila dosedanja koalicija manjšinska, stranke pa so koalicijo sestavile samo na podlagi zaveze, da zmagovalec volitev ne sme dobiti mandata za sestavo vlade. In zdaj se čudijo izjavi urednika Mladine, ker je slednjemu »ušlo«, kdo v resnici postavlja vlado, in se sklicujejo na demokracijo in na večino.
Po receptu Staneta Dolanca
Za odtenek manj sprenevedav je bil Marko Bandelli (SAB). “Kdo drug je pristojen, da postavi vlado, kot poslanci? Kot sem zapisal na Twitterju, koalicijo sestavljajo poslanske skupine, te so sestavljene iz poslancev. Poslanci izražajo voljo volivcev in so kompetentni za odločanje,” je dejal za NOVA24TV. In smo spet pri naslanjanju na formalno ureditev Slovenije, kar je podobno, kot da bi komentirali embalažo, ne pa tudi vsebine. Dejansko je precej duhomorno opazovati sicer ugledne pravne strokovnjake, ki se trudijo pojasnjevati, kako deluje parlamentarna demokracija. No, vsaj naj bi delovala. Denimo profesor na pravni fakulteti Miha Pogačnik, ki predava mednarodno pravo, je zelo dobronamerno podučil Repovža in celotno javnost: “Vlado v parlamentarni demokraciji namreč potrjuje parlament, torej poslanci, ki jih izvoli ljudstvo, in vlada odgovarja poslancem, parlamentu.” Kot je dejal Pogačnik, situacija, v kateri se je znašla slovenska politika po odstopu Marjana Šarca, ne predstavlja nobene dramatične situacije. “Prav tako je v parlamentarnih demokracijah povsem običajno, da se v času določene sestave parlamenta vlada zamenja, lahko celo večkrat, saj v krajših obdobjih ni smiselno in nujno potrebno preverjati volje ljudstva,” je še dejal. Predčasne volitve torej niso nujno potrebne, če bi lahko prišlo do sestave nove koalicije, kar je, po pravici povedano, velikokrat odvisno od volilnega sistema in števila strank – tako kot velja pregovor, da preveč kuharjev pokvari jed, tudi več strank v parlamentu pomeni več nestabilnosti.
Gre torej za osnove, ki jih Repovž verjetno razume. Vendar je očitno dobil navodilo, da mora poslati sporočilo poslancem, naj nikar ne poskušajo glasovati po svoji vesti in postavljati vlade, ki ni po volji političnim botrom. Kot je že leta 1972 dejal Stane Dolanc: “Mora nam biti popolnoma jasno, da smo v tej državi komunisti na oblasti. Če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug, ampak to za zdaj ni tako in tudi nikoli ne bo.”
In osnove parlamentarne demokracije?
Gre torej za najbolj očitno in javno grožnjo demokraciji, odkar imamo samostojno Slovenijo. Seveda velja še enkrat spomniti na osnove parlamentarne demokracije, kot jih je že pojasnil Pogačnik. “Vlado v parlamentarni demokraciji namreč potrjuje parlament, torej poslanci, ki jih izvoli ljudstvo, in vlada odgovarja poslancem, parlamentu,” je za Nova24TV dejal Pogačnik in dodal, da je prav vloga poslancev ta, da poskusijo v zakonsko določenih rokih sestaviti novo vladno večino. V nasprotnem primeru pa nastopijo pogoji za predčasne volitve. “Zato je treba v najkrajšem mogočem času in z najmanjšimi stroški v razmerah, ko omaga določena vlada, zagotoviti novo, bolj sposobno in bolj učinkovito izvršno oblast: novo vlado. V interesu ljudstva, ki ga predstavljajo poslanci, in v interesu razvoja države in blaginje demokracije,” je bil jasen Miha Pogačnik.
“Predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika vlade. Predsednika vlade voli državni zbor z večino glasov vseh poslancev, če ni s to ustavo drugače določeno. Glasovanje je tajno. Če kandidat ne dobi potrebne večine glasov, lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih v štirinajstih dneh predloži drugega ali ponovno istega kandidata, prav tako pa lahko predlagajo kandidate tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Če je bilo v tem roku vloženih več predlogov, se glasuje o vsakem posebej, in sicer najprej o kandidatu predsednika republike, če ta ni izvoljen, pa še o drugih kandidatih po vrstnem redu vložitve predlogov. Če ni izvoljen noben kandidat, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve, razen če državni zbor v oseminštiridesetih urah z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev ne sklene izvesti ponovnih volitev predsednika vlade, kjer zadošča za izvolitev večina opredeljenih glasov navzočih poslancev. Na ponovnih volitvah se glasuje o posameznih kandidatih po vrstnem redu števila glasov, dobljenih pri prejšnjih glasovanjih, nato pa o novih, do volitev vloženih kandidaturah, med katerimi ima prednost morebitni kandidat predsednika republike. Če tudi pri teh volitvah noben kandidat ne dobi potrebne večine glasov, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve.”
Če torej poslanci sploh o čem odločajo, so sedaj oni na potezi. Razen če ima Repovž prav in bodo spet odločili botri iz ozadja.
Miro Petek, Gašper Blažič, Petra Janša