Danes Goli otok v poletnih mesecih obišče več tisoč turistov, ki med kamenjem raziskujejo kamnite, betonske in železne ruševine ter ostanke Titovega koncentracijskega taborišča. Ravno zaradi tega navala turistov z vsega sveta se je v preteklosti že večkrat pojavila ideja, da bi otok spremenili v turistično destinacijo. Ideja, kateri so odločno nasprotovali vsi tisti, ki jim je otok iztrgal človeško dostojanstvo, tako preživeli jetniki, kot tudi njihovi otroci.
Ideji je nasprotoval tudi Furio Radin, predstavnik italijanske manjšine v Hrvaškem saboru. »Danes na Golem otoku najdemo ruševine, katere razžirata čas in morska sol. Politična ignoranca je spremenila ta kraj, ki bi moral predstavljati opomin na okrutnost totalitarnih režimov v kamnito pokopališče.«
Kljub Radinovemu trudu, kot predsednik Komisije za človeške pravice, da bi na Golem otoku postavili spominsko obeležje, kar so podpirali tudi vsi nekdanji jetniki in njihovi potomci, enostavno ni bilo politične volje za tak spomenik. Še več – celo danes hrvaška politika nadaljuje tradicijo molka o Golem otoku in njegovi strašljivi zgodovini.
Zgodovina in sodobnost Golega otoka
Pred drugo sv. vojno je bil otok v lasti Rada Vukovića, bogatega trgovca iz Brinj, ki ga je želel oddati italijanskim podjetjem za kopanje boksita, vendar rudarjenje zaradi slabe kvalitete rude ni zaživelo na otoku. Leta 1939 je general Dušan Simović predlagal Goli otok kot zapor za takrat prepovedano Komunistično stranko, ki pa ga je takratna jugoslovanska monarhija zavrnila. Zgolj 10 let kasneje pa je ironija poskrbela, da je ideja zapiranja tudi komunistov na Goli otok zaživela pod takratno komunistično diktaturo Josipa Broza Tita, ki je otok spremenil v lastno koncentracijsko taborišče.