Sliši se neverjetno, a je še kako resnično. Zakon o izvajanju uredbe EU o enotnem trgu digitalnih storitev namenja Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) vlogo, ki jo je v nekdanjem komunističnem režimu imela Udba (oziroma Služba državne varnosti).
Nedavno je ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh na družbenih omrežjih z navdušenjem zapisala, da so pripravili osnutek zakona o izvajanju uredbe (EU) o enotnem trgu digitalnih storitev, in pozvala ljudi k javni razpravi. Za ministrico, ki je ob nastopu funkcije žugala, da se bo Golobova vlada »lotila tudi sovražnega govora na spletu«, je očitno prišlo njenih pet minut, ko so na dan udarila njena totalitarna nagnjenja. To je pravzaprav zakon, namenjen pregonu in odstranjevanju vladajoči ideologiji nezaželenih vsebin na spletu. Med drugim uvaja pojem »preverjenih raziskovalcev in zaupanja vrednih prijaviteljev«, ki bodo prijavljali politično nekorektne avtorje in vsebine. Vlogo koordinatorja (novodobne Udbe) bo prevzel AKOS, ki bo vzpostavil mrežo ovaduhov, da bodo oblastem prijavljali državljane.
Kako se je začelo?
Zbirokratizirana Evropska unija si predvsem zadnja leta nadvse želi, da bi urejala vsako podrobnost življenja prebivalcev držav EU. Ne samo, da je vzpostavila sistem nepregledne in neživljenjske regulacije, začela se je vmešavati tudi v vrednotna stališča posameznikov in njihov svetovni nazor. Vsak odklon od idej liberalne demokracije je takoj označen za sovražni govor. Tako je danes nasprotovanje ilegalnim migracijam, agendi LGBT, transseksualnosti in drugim novodobnim pokvarjenostim za Bruselj, večino nacionalnih oblasti in nevladne organizacije izraz nazadnjaštva, ki ga je treba v kali zatreti. Zadeva je šla tako daleč, da so danes države, v katerih so na oblasti konservativci, označene za iliberalne in fašistične.
Tudi Slovenija je bila pod udarom evropskih neizvoljenih uradnikov, ko je vlado vodila desna politična opcija. ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) je denimo v poročilu za Slovenijo zapisala, da 297. člen (spodbujanje sovraštva in nestrpnosti) Kazenskega zakonika RS ne omogoča dovolj obsodb za tiste, ki širijo tako imenovani sovražni govor (čeprav nihče natanko ne ve, kaj sploh to pomeni). V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. Kmalu za tem je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen napovedala sprejetje razširjenega seznama »zločinov EU« oziroma »zločinov proti EU«. Že takrat je bilo jasno, da bo »sovražni govor«, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam, opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Postopek še ni končan, je pa prišla uredba EU o enotnem trgu digitalnih storitev, ki operira z besedo »dezinformacija« (blažji sinonim za »sovražni govor« ali »lažno novico«). In to uredbo ministrstvo za digitalno preobrazbo zdaj spravlja v slovensko zakonodajo.
Kaj je dezinformacija?
Čeprav je beseda »dezinformacija« najpogostejša beseda uredbe, sploh ni nikjer opredeljeno, kaj naj bi dezinformacije bile. Očitno bo interpretacija prepuščena tistim, ki jim bo dodeljena vloga »preverjenih raziskovalcev in zaupanja vrednih prijaviteljev«. Samo za primer.
Če ste gledali film Prosti pad, se boste spomnili prizora iz lokala s hitro hrano. William Foster (Michael Douglas) se je nad osebjem lokala razburjal, češ da je burger na reklamni fotografiji drugačen od burgerja, ki ga je dobil na krožnik. Najbrž ste tudi sami že doživeli, da je burger (ali pa kaj drugega) v reklami nekaj povsem drugega kot tisto, kar so vam ponudili. Temu bi v postmodernističnem besednjaku rekli – dezinformacija. Toda lahko ste prepričani, da reklamna slika slastnega in hrustljavega burgerja (ki se v lokalu čudežno spremeni v potlačen kruh z mesom in gnilobnim listom solate) ni mišljena z uredbo kot dezinformacija, ampak so mišljena politična in ideološka stališča in mnenja, ki odstopajo od usmeritve Evropske unije (EU) in aktualnih nacionalnih vlad. In ker je birokracija Evropske unije danes usmerjena v »prebujenost« in levičarske (socialistične) vrednote, ki se spogledujejo s kulturnim marksizmom, utegne biti vsako konservativno stališče označeno kot dezinformacija.
Novodobne »dezinformacije«
Oglejmo si še nekaj primerov. Dolgo je veljalo (in resni znanstveniki še danes tako trdijo), da sta spola dva – moški in ženska. Tako imenovana prebujenska ideologija (ob pomoči agende LGBT) pa trdi, da je spolov več. In ker so v vsiljevanju svojega prav agresivni, jim vlade popuščajo in preganjajo tiste, ki so zagovorniki dveh bioloških spolov. Zato utegne biti trditev na družbenih omrežjih, da sta spola samo dva, odstranjena, avtor mogoče celo kazensko preganjan, češ da širi dezinformacije.
Enako je z nasprotovanjem trditvi, da smo danes priča globalnemu segrevanju in da se dogajajo podnebne spremembe, za katere je kriv človek. Samo nasprotovanje tej trditvi ali zgražanje, da oblasti zaradi boja proti domnevnim podnebnim spremembam zvišujejo davke, bo po postmodernističnem vrednotnem sistemu veljalo za spodbujanje sovražnosti in širjenje dezinformacij. In če boste trdili, da ilegalni migranti, katerih večina je na socialni podpori, zajedajo nacionalne proračune, boste sploh prepoznani ne samo kot razširjevalec dezinformacij, ampak tudi kot rasist.
Udarec svobodi govora
Uredba EU in slovenski zakon, ki nastaja po tej zakonodaji, pomenita neposreden udarec svobodi govora (in svobodi nasploh). S tem da v Sloveniji nastaja nekaj še zlohotnejšega – digitalno ovaduštvo. V Evropi sicer že poznamo primere spletne policije (Londonska metropolitanska policija), ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh pa želi, da bi Agencija za telekomunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS) kot pooblaščeni organ za izvajanje zakona vzpostavila omrežje »preverjenih raziskovalcev in zaupanja vrednih prijaviteljev«, ki bi očitno krožili po spletu in oprezali za dezinformacijam ali, kot je zapisano, »nezakonitimi vsebinami«. Tole zelo spominja na čase totalitarnih režimov, ko je politična policija (Udba) prek mreže ovaduhov oprezala za ideološkimi ravnanji, dejanji in mnenji državljanov. AKOS bo torej prevzel vlogo Udbe, »preverjeni raziskovalci in zaupanja vredni prijavitelji« pa vlogo mreže udbovskih ovaduhov.
Predlog zakona torej ni namenjen zavarovanju državljanov (uporabnikov), da bodo na spletu varni pred »nezakonitimi vsebinami«, temveč ima nalogo, da zavaruje interese vladajoče elite in prevladujoče ideologije. Tudi zato pojmi niso jasno definirani, sam koncept uredbe in zakona je dvoumen. Kot tak oblastnikom omogoča, da pojme in vsebine interpretirajo, kot si želijo (po lastnih ideoloških preferencah), in jih uporabijo za pretvezo utišanja kritikov na spletu.
Jože Biščak