Novinar radijske postaje Val 202 Gorazd Rečnik razburja slovensko javnost svojim petkovim prispevkom v radijski oddaji Centrifuga, v kateri se je ostro spravil na pripadnike Štajerske varde, ki varujejo slovensko južno mejo, primerjal jih je namreč kar s prašiči, ki bi se morali zdraviti v psihiatrični kliniki. Še več, pripadnike varde je obtožil, da bi lahko bili posredno krivi za bodoče smrti ilegalnih migrantov, za katere je vztrajno uporabljal izraz prebežniki, ki zmotno daje slutiti, da so ti mladi moški na begu, čeprav v resnici ne gre za begunce. Rečnik se je v redko videnem brutalnem obračunu z delom slovenske populacije, ki ne pripada ideološki levici (v zadnjem času se je zanje na spletu pojavil celo izraz “našisti”), obregnil tudi ob praznik Martinovega, ki so si ga Štajerci vzeli za svojega in posplošeno prebivalce te regije primerjal s “pijanci”.
“Ob meji patruljira Štarjerska varda, lovi prebežnike in meni, da s vojim početjem pomaga represivnim organom. Člani in članice imajo v rokah zračne puške in replike kalašnikov, gredo se maškerado, kar razkriva svojevrstno patalogijo,” začne Gorazd Rečnik v svoji “centrifugi” z naslovom Maškarada v blatu, priložena je fotografija prašičev, obračun z vsemi drugačno mislečimi.
Rečnik se nadalje sprašuje, “kaj žene nekoga, da začuti poklicanost, da bi v prostem času lovil ljudi, ki v naših rekah in gozdovih med begom tudi umirajo? Da se ne vprašajo, kdo je odgovoren za to in kakšen bo njegov prispevek k tem smrtim, da se ne zavedajo, da njegovo početje ne pripomore k nič drugemu kot k širjenju kulture terorja?”
Centrifugiral sem https://t.co/xTeGrPhixD
— Gorazd Rečnik (@GoRecnik) November 15, 2019
Naj spomnimo, kot ugotavljajo strokovnjaki za varnost, med njimi v prvi vrsti Boštjan Perne, so vaške straže in varde na slovenski južni meji predvsem posledica odsotnosti vsakršne kontrole ilegalnih migracij. Kot smo na Nova24TV letos poročali, se dnevno dogajajo ilegalni prehodi meje, ilegalci vdirajo v domove in vikende, napadajo verske simbole, kamenjajo otroke, kradejo avtomobile – in ugrabljajo domačine. Če država ni sposobna zaščititi svojih lastnih državljanov, potemtakem se slej koprej zgodi, da ljudje vzamejo stvari v svoje roke.
Ekipa Drugorazredni preverila, da vaške straže niso nasilne in zgolj pomagajo varovati mejo
Kot je ekipa Drugorazredni letos septembra ugotavljala na terenu, sicer nikakor ne gre za nasilne skupine, temveč prostovoljce, ki patruljirajo slovensko-hrvaško mejo in varnostne organe opozarjajo na ilegalne prehode meje, oziroma policiji sporočajo, kje se nahajajo ilegalni migranti. Doslej naj bi sicer prišlo do enega incidenta, kot naj bi eden izmed pripadnikov vaške straže z rafalom v zrak z lovskem opazovalnice “pregnal migrante nazaj na Hrvaško stran meje”.
Gorazd Rečnik gre v svojem obračunu s Štajersko vardo celo tako daleč, da pove, da se del odgovora na njegova vprašanja skriva v izjavi štajerske državljanke, ki jo je podala za oddajo Svet na Kanalu A, in sicer, da je Martinovo t.i. Štajersko novo leto, “edino, kar nam Ljubljančani ne morejo vzeti”. Rečnik pravi, da Štajerka ne omenja migrantov, ampak Ljubljančane, po njegovem mnenju pa se je Štajerka dotaknila točke, ki odraža resnične strukturne probleme desetletja zavoženih poti, ki so pripeljale do tega, da je jedro identitete določenega dela populacije postalo pitje vina.
Kultura … Posilstev psov?
“Je to kultura, ki bi jo radi branili pripadniki štajerske varde? Gotovo ne predstavljajo branike kulture odprtosti in dialoga, kulture ki širi obzorja in bogati ter od katere smo še daleč. Sicer se ne bi dogajale take stvari,” se sprašuje Rečnik, ki pozablja na kulturo, ki jo s seboj prinašajo nekontrolirane ilegalne migracije. Vzoren zgled so namreč države, kjer so se ilegalni migranti že tako namnožili, da policija ne more več nadzorovati vztrajno naraščajočega nasilja. Denimo v Nemčiji in na Švedskem. V Demokraciji je urednik Jože Biščak ta pojav brez dlake na jeziku poimenoval za “kulturo ropa in posilstev”.
Spregledali so očitno tudi Bošnjaki, po veroizpovedi muslimani, ki so bili novo prišlekom dolgo časa pripravljeni priskočiti na pomoč, zdaj pa so se jim dokončno zaradi zlorabe njihove gostoljubnosti odpovedali. Zadnji izmed incidentov, ko so varnostne kamere ilegalnega migranta posnele na dvorišču hiše, kako je posilil psa, je šokiral Bosno in Hercegovino.
Begunci niso krivi, da Slovenci nimajo za jesti
Nič od tega Rečnika ne ustavi, da ne bi še naprej forsiral svojo levičarsko ideologijo. Za orodje si v “Centrifugi” izposodi še izjavo Nine Kozorog iz štajerskega društva “Humanitarček”: “Mi smo začeli opažati, da si ljudje pripravljajo testenine s pogreto mačjo hrano, to je takšen alarm …” Rečnik nadaljuje, da za to niso krivi begunci, Romi, LGBT osebe, niti muslimani, Judi, “niti katera koli druga skupina, ki se ne prilega v stereotipne okvire ljudi, ki sovražijo, do tega da so tako omejeni in da ne vidijo druge poti, kot sovraštvo”.
Žal se tukaj novinar Vala 202 še ne ustavi. Za svojo levičarsko propagando izrablja tudi zadnjo akcijo slovenskih policistov, ki so zasegli 730 kilogramov heroina in tovornjak z drogo pospremili do meje z Madžarsko. Pravi, da so policisti kadrovsko podhranjeni, a da ne bi dovolili, da jim kdo pomaga pri odkrivanju tihotapcev, medtem ko dovolijo, da varda patruljira ob južni meji. Rečnika zanima tudi, če bi patruljiranje varde dovolili tudi v Ljubljani.
Tisti, ki varujejo nevarovano mejo … Naj pomoč poiščejo v psihiatrični ustanovi?
Rečnik sicer delovanje varde primerja z navadno maškarado. “Kaj če bi se zaradi kadrovske podhranjenosti inšpektorjev nekdo zamasikiran postavil pred trgovino? Hitro bi prišla policija. Če ne drugo, bi tako dejanje razumeli kot glasen klic na pomoč, ki zahteva nujno obravnavo v najbližji psihiatrični ustanovi. Zakaj torej nihč ne prepozna klica na pomoč, ko se posameznik pridruži paravojaški skupini in si z zračno puško na rami domišlja, da pomaga vojski in policiji? Vsak normalen sistem bi se moral takoj ustrezno odzvati, pri nas pa se zatakne pri leporečenju politikov,” zaključuje Rečnik.
Na naše uredništvo se je sicer obrnil besni plačnik prisilnega RTV prispevka Beno Eles, kot se je sam poimenoval, ki želi, da bi javna televizija pojasnila svojim gledalcem, kako je mogoče, da svojemu novinarju dopustijo, da na tako nizkoten in oseben način obračunava z velikim delom slovenske populacije.
Ob tem je vredno dodati, da je Boštjan Rečnik skupaj z novinarjem Dela Boštjanom Videmškom že leta 2009 s strani Društva novinarjev Slovenije, ki ga je pred osamosvojitvijo kontrolirala partija, še danes pa deluje pod vplivom starih struktur, prejela nagrado za najboljša novinarska prispevka na temo revščine in socialne izključenosti. Skupna pa jima je še ena stvar; tudi Videmšek je letos v Odmevih na nacionalni televiziji vse uporabnike Facebooka, ki se ne strinjajo z levičarsko multi kulti ideologijo odprtih meja, označil za “neizobraženo drhal”.
T. F.