Glede na podatke o gospodarski rasti in padcu industrijske proizvodnje bi morali v državi zvoniti vsi alarmi, vlada pa bi morala pripravljati ukrepe za izboljšanje situacije.
Gre skratka res bolj slabo, gospodarsko rast in večjo industrijsko proizvodnjo pa vlada spodbuja tako, da je dodatno obdavčila vse plače in celo pokojnine s prispevkom za starejše, prav tako viša javne plače, podjetja pa namerava spreminjati v zadruge. Delavske. Zakon o tem, da bi spodbudili kreativnost in zavzetost zaposlenih, je Golobova vlada ravno predlagala parlamentu.
Prvo sejo vlade pred koncem šolskih počitnic je vodil minister za proračunsko kupovanje nepremičnin, ki jih nihče noče, tj. Klemen Boštjančič, ker je bil premier Golob še na dopustu. Morda pa se je pripravljal na poroko, ki bo menda čez dva tedna. Pred ministri so bili proračunski dokumenti za volilno leto 2026 in za leto po tem, ko bo državi vladala druga vlada, ki bo določila drugačne načrte in morala plačati račune za predvolilne ekscese.
Kako je leto pred volitvami z državnim denarjem, spremljamo že nekaj časa. To je pokazala celo predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je s policijskim helikopterjem iz Sečovelj poletela na državno proslavo v Beltince in se s helikopterjem vrnila na morje. Med dopustom v Istri nima časa preverjati ogljičnih odtisov, ki jih puščajo njene poti, k čemur se je sicer zavzela za čas svojega predsedniška dela. S poletom je nadaljevala žlahtno tradicijo Urške Klakočar Zupančič, ki je nekoč letela na Dunaj, ker se je kot mama morala hitro vrniti k otrokom. Nataša Pirc Musar pa se je vrnila k možu. Del te tradicije je tudi dramatično povečanje letenja z zasebnimi reaktivci v času premierja Goloba, in sicer v primerjavi s prejšnjim predsednikom vlade Janezom Janšo, pri čemer je pomembno upoštevati, da je država tedaj predsedovala Svetu EU.
Nataša Pirc Musar je imela nesrečo, da je posnetek ob helikopterju prišel do Bojana Požarja. Mediji o takšnih stvareh ne pišejo, dokler jih ne objavi Požar. Letela je s helikopterjem, ki takrat, ko ne prevaža politikov, skrbi za nujno medicinsko pomoč ljudem, za kar vlada ravno naroča še dva dodatna helikopterja, ki bosta specializirana posebej za pomoč, ko bo šlo za življenje ali smrt, ne pa za kakovostne dopuste politikov. Kupujejo enaka helikopterja, s katerimi zdaj vozijo politike. Poteka namreč že drugi poizkus. Novi bodo politike težje prevažali, ker bo že njihova barva izdajala, da so namenjeni medicinski pomoči. Takoj bodo sledile govorice, da politik potrebuje nujno pomoč. Z vidika medicinske stroke in potreb zdravstva bodo zaradi tega gotovo boljši, dosedanji pa bodo, ko bomo dobili dodatne, gotovo pogosteje prosti za prevažanje politikov. To bo dobro zanje, če ne bodo izvedeli novinarji.
Ko gre za velikodušnost proračunskih evrov kot zgled izstopa kulturna ministrica Asta Vrečko, za katero sta vsak evro in glas pomembna, da Levica tokrat ne bi ostala izven parlamenta. To se ji je skoraj zgodilo že na zadnjih volitvah. Skoraj dnevno lahko zaradi tega poslušamo zgodbe o tem, da bo država veliko bolje plačevala zasebne podjetnike v kulturi, in sicer celo za nevidno delo, da že zdaj veličastno skrbi za letovanja umetnikov na državne stroške, ki v svetovnih kapitalističnih prestolnicah bivajo v posebnih kulturniških rezidencah, kjer je bila največkrat, kakšno presenečenje, borka proti SDS Maja Smrekar. Ta umetnica, ki je blizu Levici, je ob borki za rdečo zvezdo Svetlani Makarovič s tri tisoč evri neto pokojnine primer, ki kaže, da se proračunske investicije v kulturo politikom večkratno povrnejo.
Dnevno je mogoče brati o tem, kako bo Asta Vrečko z milijonom tu in tam sanirala kulturniške zidanice po državi. S tem dokazuje, da je soprog predsednice republike Aleš Musar, ki je za vsega pol milijona evrov ali celo manj kupil nepremičnino z bazenom v Istri, kapitalističen skopuh, Istra pa po cenah v velikem zaostanku za razvitima Dolenjsko in Pomurjem. Tam so namreč obnove z državnim denarjem veliko dražje kot nakupi povsem novih vil. Z bazenom.
Ministrici so zaradi referenduma, ki ga je dosegla opozicija, sicer propadle še astronomske pokojnine za kulturnike, še vedno pa ni pod streho spravila medijskega zakona. Z njim bi dodatne milijone zagotovila levim medijskim tajkunom za digitaliziranje že digitalnih medijev in da bi onemogočila financiranje neodvisnih medijev, ki so nadležni, ker do njih preveč “scurlja”. Omejila bi tudi pretirano svobodo govora v medijih in na družbenih omrežjih, ker so pri nas ljudje preveč svobodni.
Dodatna težava je, da še več denarja po povišanju prispevka v letošnjem letu zahteva tudi RTVS, zavod z daleč največ zaposlenimi novinarji. Povišanje prispevka, kar je letos oblast že storila, vsakič razjezi ljudstvo. To težavo pomaga reševati Zoran Stevanović, ki bo od septembra z Resni.co zbiral podpise za “ljudski zakon”, da bi letno vsaj sto milijonov priletelo za depolitizirane, in sicer kar iz državnega proračuna in ne več iz nepriljubljenega prispevka od ljudi.
Namesto iz enega žepa boste dali iz drugega. Ponovil se bo vzorec, ki smo ga videli že pri prostovoljnem dodatnem zavarovanju, ki so ga ukinili tako, da je zdaj obvezen za vse, vmes pa so iz proračuna pokrili velikansko luknjo, ki so jo s transformacijo ustvarili v pretežno državnih zavarovalnicah, ko je posle vseh prevzela ena sama. Tudi državna. To bi lahko bil že drugi “ljudski zakon” za RTVS. S prvim je oblast izvedla politične čistke.
Stevanović lahko hipotetično reši vladajoče, ki bodo, če bodo sprejeli njegovo rešitev, lahko skoraj neomejeno, tudi s krepko več kot stotimi milijoni, poplačali luknje, ki so jih povzročili njihovi novi “vrhunski” upravljavci zavoda. Med njimi je npr. “veliki ekonomist in gospodarstvenik” Zvezdan Martić. Zdaj že bivši. Podobno “velik ekonomski in medijski strokovnjak” je Goran Forbici, ki vodi svet RTVS, in še ni bivši.
Ni še jasno, ali ne bodo vladajoči raje vztrajali pri dodatnem povišanju prispevka in nekaj milijonskih dodatnih nakazilih iz proračuna. Ne precej več kot stomilijonskih. Stevanović sicer predlaga tudi racionalizacijo in znižanje števila zaposlenih na RTVS na 1500, in sicer z več kot 2000, vendar za čas vlade, ki bo prišla za naslednjo. To bo pet let zatem, ko bodo že potrošili vaš denar, ki vam ga bodo vzeli iz drugega žepa, kot ga že jemljejo, kar bo obvezno. To praviloma pomeni, da bo zaposlenih in stroškov še več, gledalcev pa še manj.
Stojan Petrič iz idrijskega Kolektorja skuša za novinarje poskrbeti še bolje – prepustil bi jim kar lastništvo časopisnega podjetja Delo, katerega poslovanje je iz leta v leto večja mora. Ljudje nočejo kupovati. Izločil bi le nepremično premoženje, katerega cene so v Ljubljani še višje od cen prenov kulturniških zidanic Aste Vrečko. To bi novinarje preveč obremenilo. Toliko denarja, da to kupijo, nimajo.
Za čuda načrti, da bi Petrič novinarjem skoraj zastonj podaril lastništvo časopisa, ki je že bil v njihovi lasti in so s prodajo njegovih deležev po osamosvojitvi številni obogateli, niso navdušili vseh. Slišati je mogoče celo to, da jih poskuša premeteni Petrič “prinesti naokoli” z delavsko zadrugo, ki jim jo ponuja. Ne verjamejo, da jim bo Asta Vrečko z novim medijskim zakonom zagotovila dovolj dobička, Simon Maljevac pa dovolj ugodnosti za delavske zadruge, ki jih je med počitnicami z vlado predlagal parlamentu. Petrič skladno s tem že preureja časopisno podjetje, ki je bilo ponos oblasti v času socializma in že takrat v lasti samoupravljavcev. Naših. Ni pa bilo še nikoli zadruga. To zdaj urejajo Golob, Maljevac in Petrič. Za vzpon gospodarstva. Manjka le še ideja, da bi tudi RTV spremenili v medijsko zadrugo in bi zaposleni prispevali po 300 evrov, da bi postali lastniki najmanj sto državnih milijonov letno. Smo pač pred volitvami. Računi bodo po njih.
Peter Jančič, Spletni časopis