Doktor pravnih znanosti, bivši direktor Službe vlade za zakonodajo in dokaj izpostavljeni član Nove Slovenije Janez Pogorelec je poln nasvetov o tem, kaj bi morala storiti desnica v prihodnje. Na žalost nasveti tega velikega stratega ne pomagajo njemu samemu v lastni stranki – povsem nepričakovano je pogorel na internih volitvah v izvršilni odbor stranke Nova Slovenija.
Pogorelec ima že dolgo mesijanski kompleks rešitelja slovenske politične desnice. A njegove rešitve so precej “mesarske” – ko ima človek zlomljen noht, bi s “kombinirkami” odrezal prst. Ko ima zvit gleženj, bi z “motorko” odrezal nogo. Prepričan je namreč, da natančno razume, kaj desnica potrebuje, da v Sloveniji za dlje časa suvereno prevzame oblast. Vse njegove ideje so na nek način povezane z eliminacijo Janeza Janše iz slovenskega političnega bazena. Po njegovem sta Janez Janša in “ekstremizem SDS” edina ovira desnice do oblasti. Ko enkrat ne bo več Janše, bo po njegovem odbojnost na desnici veliko manjša, kar bo zopet vzpostavilo pariteto v slovenski politiki. Prav tako trdi, da je stranka SDS izgubila “sredino”, s tem pa jo izgublja tudi NSi.
Zanimivo: @JanezPogorelec, trenutno najhujši kritik @JJansaSDS @strankaSDS, na sobotnem kongresu @NovaSlovenija izgubil volitve v IO stranke. 🤷🏻♂️ pic.twitter.com/gexxX5kAts
— BojanPožar (@BojanPozar) October 17, 2022
SDS nima nobenih težav pri privabljanju “sredine”
Njegove lamentacije so smešne iz več vidikov. Stranka SDS iz volitev v volitve vse od neustavnega priprtja njenega predsednika leta 2014 iz leta v leto raste – več je članov in na vsakih volitvah je več volivcev. Videti je, da ima stranka SDS veliko manj težav pri pridobivanju t. i. volilne sredine kot Nova Slovenija, ki se nikakor ne more prebiti čez 10-odstotkov, kar je nekakšna meja, kjer operirajo resne stranke. Spomnimo, da je Nova Slovenija naslednica velike SKD, ki je bila ena od osrednjih strank slovenske desnice v devetdesetih, pred ponesrečeno združitvijo z SLS. Oni so tisti, ki naprej nosijo izvirno izročilo krščanske demokracije. Za neuspeh krivec ne more biti ideološko sorodna stranka, ki nikakor ni skrajna – kot tako jo predstavljajo le večinski mediji v službi globoke države. Da je sredinska odbojnost SDS mit, je pokazal tudi Anže Logar, ki v predsedniški kampanji premočno vodi pred dvema kandidatoma tranzicijske levice.
Pogorelec pogorel
Da njegovim fantazijam o tem, da bo Nova Slovenija po umiku Janše iz politike prevzela oblast in vodila krščansko demokracijo na sončni strani Alp, ne verjamejo niti člani Nove Slovenije, je postalo jasno na 16. kongresu Nove Slovenije, kjer je na glasovanju za izvršilni odbor dobil le sramotnih 60 glasov (potreboval bi jih 178) in tako povsem pogorel tudi znotraj lastne stranke. Očitno se tudi v stranki zavedajo, da Janez Janša ni težava slovenske desnice – težava so ugrabljeni mediji (tako javni, kot zasebno-tajkunski), ugrabljeno pravosodje, ugrabljene državne institucije, ki skupaj državljanom vsiljujejo narativo demonizacije vsega, kar je desno od sredine.
Leva saboterska struja znotraj NSi
Tega se Pogorelec gotovo zaveda, a se skupaj z levo sabotersko strujo znotraj stranke spreneveda. To strujo t. i. “žlahtne desnice” že od nekdaj kultivirajo in negujejo Moskva-ekspress bivši boljševiki tipa Kučan in Škrabec. Gre za tipično subverzivno operacijo globoke države, kjer želijo stranko načeti od znotraj, jo oropati kredibilnosti in skregati z ideološkimi prijatelji. Človeku je toplo pri srcu, ko vidi, da so vsaj do zdaj takšni poskusi povsem jalovi – bivša predsednica Novakova je bila parkirana v nepomembno funkcijo v Bruslju, kjer lahko veselo nalaga evrčke in v Mladini ter Dnevniku benti čez Janeza Janšo. Pogorelcu pa so tudi pokazali, kje je njegovo mesto – nekje na margini tvitosfere, kjer lahko ob glasni podpori tviterašev s slovensko-hrvaškim Kumrovčanom v profilu razlaga, da je težava slovenske desnice izključno manifestirana v eni sami osebi.
Poteza vzbuja upanje
Hkrati pa je takšna poteza elektorata Nove Slovenije tudi upanje vzbujajoča, saj kaže, da se v stranki zavedajo lastnih pomanjkljivosti in vedo, da za njihove težave ni kriv šef ene druge stranke, ampak, da morajo razloge za nezmožnost prebitja magičnih 10-odstotkov iskati predvsem v svojih vrstah. Tudi na desnici je seveda tako, da so stranke samostojne in vsaka zagovarja svoj del volilnega telesa. Prav je, da si pri tem ne nagajajo, a to ne pomeni, da so ena stranka, tako kot so stranke na levici vse manifestacija Centralnega komiteja Zveze Komunistov z različnimi internimi strujami. Desna politika je politika individualizma in svobode, ne konformnosti in ideološkega enoumja kot leva. Janezu Pogorelcu to očitno ni jasno, zato išče razloge za neuspeh lastne stranke v nekonformnosti največje opozicijske stranke.
Andrej Žitnik