fbpx

Kučanovo idejo o tem, da je resnic več, je danes ponotranjila celotna levica. Prav to nas lahko na koncu potisne v mednarodno osamitev

Foto: STA

Zadnja izjava Milana Brgleza v Mladini o dvoličnosti evropske politike do krimskega in palestinskega vprašanja razkriva dvoje. Prvič, resnično mnenje slovenske levice o vojni v Ukrajini je, da so vsega krivi naši zavezniki v zvezi Nato. Drugič, izvolitev Milana Brgleza na mesto predsednika republike, ki je veliki meri diplomatska funkcija, bi lahko povzročila mednarodno osamitev Slovenije. S tovrstnim moralnim relativiziranjem, vsegliharstvom, če želite, bi Slovenija izgubila ves politični kapital, ki ga je državi priborila prejšnja vlada. Oče tovrstnega moralnega relativiziranja pa še zdaleč ni Brglez, temveč zadnji predsednik predsedstva CK Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. 

Pri moralnih relativizatorjih sicer ni tako zelo pomembno, kaj povedo, temveč to, kaj ostane neizrečeno. Pri njih se resnica skriva med vrsticami.

Medtem ko Brglezova nesrečna izjava kaže na njegovo politično nezrelost in nepripravljenost na funkcijo, za katero se poteguje, tovrstno relativiziranje še zdaleč ni njegova iznajdba. Kandidat za predsednika v bistvu ponavlja le maksimo, ki jo je ob rojevanju samostojne Slovenije iznašel Milan Kučan, ko je dejal: “Resnica ni ena, resnic je več.” Slovenski komunisti so se namreč po padcu komunistične Jugoslavije znašli v prostoru in času, ki zanje nima več nobene vrednosti. Padel je njihov sprevrženi ideal, z njim “resnica”, vse, kar je ostalo, pa so resnice v množini, nobena več vredna od druge. Maksimo so odtlej na levici povsem ponotranjili. Od osamosvojitve naprej slovenski živelj na dnevni ravni posluša in bere, da so si tudi politične stranke med seboj enake, vse enakovredne v tem, da so ničvredne. Neizrečeno pa ostane, da je nekoč obstajala neka stranka, ki ni bila ničvredna. Imela je popoln monopol nad življenjem družbe in imela je krvave roke. Njihovi materialni in duhovni dediči so Socialni demokrati, ki danes vidijo Brgleza na čelu države.

Milan Kučan med protesti (Foto: Twitter)

Politične stranke, katerih vodstva so posvojila maksimo vse enake, vse ničvredne in z njimi ravnale kot s potrošnim materialom za enkratno uporabo, so izvorno moralno relativiziranje prenesla tudi na razmislek o mednarodni politiki. Posledice takega ravnanja smo nazadnje slišali na lanskem protestu “za mir”, na katerem je Milan Kučan od prisotnosti vrha Socialnih demokratov jasno povedal, da sta za vojno kriva tako Ukrajina kot Rusija in da bi bilo dobro, da prva odloži orožje in se začne z Rusijo pogajati. O tem, koliko ozemlja ji je pripravljena prepustiti ali pa kar o sestopu trenutne vlade z oblasti, morda o obojem.

Mrki obraz Dominike Švarc Pipan
Tovrstno komunikacijo, čeprav neverbalno, je kasneje prevzela tudi trenutna pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, ki je kot gostja Blejskega strateškega foruma križem rok sedela v občinstvu, ko je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen pozvala k večji enotnosti in zavzetosti v boju proti ruski agresiji. Množica navzočih se je pozivu prve med komisarkami pridružila z bučnim aplavzom, pravosodna ministrica pa ga je pospremila s protestno mrkim obrazom. Kasneje je pojasnila, da zato, ker se zavzema za mir. Ponovno je ostalo neizrečeno, da gre za mir na račun izgube ukrajinske suverenosti na lastnem ozemlju, ki ji po mednarodnem pravu brezpogojno pripada ne glede na teater, ki ga Rusija zganja v okupiranih območjih.

Ministra Dominika Švarc Pipan in Klemen Boštjančič nista podprla ideje predsednice Evropske komisije, da mora Ukrajina v vojni zmagati. (Foto: zajem zaslona)

Moralna relativizacija pa je rodila sadove tudi v dejanskih politikah, ne le v retoriki. Denimo, Slovenija po izjavah zunanje ministrice Tanje Fajon Ukrajini in njeni kandidaturi za polnopravno članstvo v zvezi Nato ni naklonjena. Ker so oni, sedaj ste verjetno že ugotovili, za mir. Pred tem je v Evropskem parlamentu z Milanom Brglezom podprla resolucijo, ki bi Ukrajini status kandidatke za članstvo v EU vsaj za nekaj časa še odrekla. Resolucija je bila, hvala bogu, zavrnjena.

Naslednji poskus relativizacije je bilo slišati iz ust nekega člana Socialnih demokratov, ki je na njihovem nedavnem kongresu na Ptuju izjavil, da so vsega krive ZDA in Nato. “Polna usta so nas vojne v Ukrajini, ne upamo pa s prstom pokazati na glavnega krivca – to so ZDA in Nato,” je za govorniškim odrom izjavil govornik.

Milan Brglez (Foto: STA)

Če so vsi isti, zakaj bi jim sploh pomagali?
Tako smo prišli do Brglezovega zadnjega intervjuja v Mladini, v katerem je izjavil, da “Rusija ni edina država, ki krši mednarodno pravo. Evropska dvoličnost je res izrazita, Evropa ni niti toliko poštena, da bi priznala, da je zasedba ozemelj v Palestini z vidika mednarodnega prava povsem enaka temu, kar se je leta 2014 zgodilo na Krimu.” Če se ne začnemo zapletati v mednarodnopravna vprašanja, tudi v tej izjavi ostane le Kučanova maksima o več resnicah oziroma moralno relativiziranje, ki kot slon v trgovini s porcelanom izravna ukrajinsko in palestinsko državnost ter suverenost. Tudi tu je pomembneje to, kar Brglez pove med vrsticami oz. kaj ostane neizrečeno. In sicer, če so “vsi glih”, zakaj bi bilom treba komur koli pomagati? Zakaj bi se bilo treba postaviti za tisto, kar je prav, če pa “prav” sploh ne obstaja? Zaključek takšnega razmisleka je, da se pač ni potrebno in da je Rusiji treba pustiti, da si priključi ozemlja, ki jih ima zaenkrat še v lasti. Pa brž, dokler Ukrajinci ozemlja ne osvobodijo.

Gal Kovač