Največji domači privatizacijski tajkun Darko Horvat se je po poročanju medijev po manj kot dveh mesecih umaknil iz operacije reševanja skupine Studio Moderna, ki je pred bankrotom. Po poročanju nekaterih medijev naj bi Češko novico že sporočil zaposlenim, a se je vmes Češko odzval za Siol, da se Horvat vendarle ni umaknil: “Ni res, da je konec sodelovanja. Podjetje Dormeo AG je kupilo blagovne znamke in to je to. Posel teče naprej”. Kaj več kot to ni hotel komentirati.
Spomnimo, Češko naj bi pred časom prenesel lastništvo blagovnih znamk poslovne skupine na podjetje v Švici, ki ga obvladuje nihče drug kot PID-ovski baron Darko Horvat. Ta je pred kratkim ustanovil podjetje Dormeo AG, na katero so se prepisale znamke Dormeo, Delimano, Rovuc in Top Shop. Upniki, ki imajo terjatve do Češkovih podjetij, se bodo tako morali zadovoljiti s tem, kar je na družbah ostalo, same znamke pa so bile umaknjene na varno v Švico k Horvatu, ki naj bi zanje plačal 4 milijone evrov. Češko naj bi tako v prihodnje znamke najemal od Darka Horvata.
Horvat kot eksekutor verige družb in rešitelj znamk
Horvatova naloga ni bila v tem, da bi podjetje rešil, ampak le “evakuacija” blagovnih znamk, kot je to uspelo še enemu nasedlemu propadlemu trgovcu Mirku Tušu, ki je blagovne znamke prestavil na Hong Kong. Očitno je zgodbe zdaj konec, saj se Horvat zaradi brezna, v katerem se je znašlo podjetje, umika. Prav tako je konec zgodbe z odkupom s strani podjetja AD Vita, lastnikom blagovne znamke Vitapur. Češkova švicarska družba Top Shop International naj bi po poročanju medijev imela okrog 50 milijonov evrov dolgov do dobaviteljev.
Gre Češko v politiko?
Nobena skrivnost ni, da vzporedni mehanizem globoke države išče naslednji novi levi obraz. Robert Golob se je s svojimi nepremišljenimi izjavami, reformno stagnacijo in očitnim energetskim biznisiranjem v prid svojim Gen-I prijateljem ne le izpel, ampak postal resna grožnja za hegemonijo leve politične opcije v državi. Slehernik seveda v to posodo vrele vode, ki se imenuje slovenska postranzicijska politika, seveda ne bo šel, saj vedo, kaj se je zgodilo z Bratuškovo, Cerarjem in Šarcem – najboljša pot od priljubljenega člana prvorazredne kaste do najbolj osovražene osebe v državi je prevzem mesta predsednika vlade.
V kaj takšnega bi v trenutni situaciji pristal le redko kdo. Morda nekdo, ki je ravnokar poslovno nasedel in izgubil večino premoženja zaradi lastne nespretnosti, zdaj pa potrebuje varno zavetje stricev, ki sedijo na milijardah javnega denarja?
Ga pripravljajo za naslednji novi obraz?
V medijih so se že pojavljali namigi, da naj bi nekateri v krogu, zbranem okrog Milana Kučana, navijali za to, da bi bil Sandi Češko izvrsten kandidat za predsednika vlade. Je zvest, hvaležen za uspeh, ki mu ga je globoka država dovolila po osamosvojitvi in predvsem – predispozicioniran na socialistično logiko, kar je med slovenskimi tranzicijskimi milijonarji zelo pogosto. Za hrvaški Jutranji list je izjavil, da bomo v prihodnosti lahko preživeli na mesec z 220 evri. Svojo izjavo je podkrepil z mislijo, da bo zaradi robotizacije in digitalizacije prišlo do organizacije večine potrošniških izdelkov, češ da bo kapital ustoličil “potrošniški komunizem”.
Češko je prav tako dobro poučen v sodobni govorici skrajnih levičarjev, saj se je že leta 2018 zavzemal za “socialno pravičnost kot pogojem za gospodarsko rast”.
Poznan je tudi po svoji tezi, da v Sloveniji plačujemo nizke davke, čeprav je sam imel večino svojih poslovnih interesov inkorporiranih v davčnih oazah. Kot tak bi bil idealen naslednik Goloba kot naslednji mesija velike države in visokih davkov, ki prihaja iz gospodarstva. Pred kratkim pa je tudi sam Češko za časnik Delo potrdil, da ga zanima vodenje vlade. Že prej je bilo jasno, da ga v Socialnih demokratih gradijo kot gospodarsko opozicijo Roberta Goloba, saj je tega že v povojih nove koalicije ostro kritiziral.
Propadli podjetnik ko premier? Zakaj pa ne!
Dolga leta je bil eden pomembnejših gospodarstvenikov iz kroga SD. Pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami pa je bil celo prvi svetovalec Tanje Fajon, a se je zaradi poraznega rezultata stranke umaknil. Kot rečeno tudi nezadovoljstva nad Golobom ni skrival, ob tem pa izpostavljal dejstvo, da je bil Golob monopolist v državnem podjetju.
Postavlja pa se vprašanje, ali si lahko tranzicijske sile privoščijo, da na čelu bolehne države postavijo podjetnika, ki je svoje podjetje spravil v bankrot. Odgovor je seveda, da si lahko. Koalicijska stranka Levica ima za svetovalca poslovnega kriminalca Bineta Kordeža, enega najzasluženejših za to, da je klecnila trgovinska veriga Merkur. Za vlado sestavlja analize Jože P. Damjan, znan po najetem kreditu v švicarskih frankih, potem ko so že ptički na veji čivkali, da bo švicarska centralna banka odmrznila valutno razmerje med frankom in evrom. Prav tako je bil izvoljen Robert Golob s premiso gospodarstvenika, čeprav so mediji že poročali o poslih Gen-I po Balkanu.
Sandi Češko se tako lahko mirno poda v politične vode. Te odpuščajo veliko bolj kot poslovni svet. Za slovenske razmere bi bil pravzaprav Češko že skoraj idealni kandidat, predsednik vlade je namreč pred časom jasno povedal – “Če se komu od vas ne izide, se spomnite na nas, prid’te mimo mene. V javni upravi nam krvavo primanjkuje ljudi z izkušnjami iz gospodarstva. Bomo sigurno našli službo tudi za vas.”
Le kaj drugega si lahko vzporedni mehanizem še želi?
Andrej Žitnik