Chloe Cole, 19-letna ameriška aktivistka, nasprotuje škodljivim hormonskim terapijam in operativnim posegom za “potrditev spola”. Na podlagi otroške zmedenosti so ji pri 15 letih odstranili prsi, kar jo je zaznamovalo za vse življenje. Danes svojo izkušnjo deli s svetom, saj želi preprečiti, da bi se to, kar se je zgodilo njej, zgodilo tudi drugim. Kakšna je bila vloga družbenih medijev, staršev in zdravnikov, sledi v ekskluzivnem intervjuju, ki smo ga opravili z njo.
Pozdravljena Chloe, najprej bi se vam rada iskreno zahvalila, da ste pristali na intervju, čeprav ste zelo zaposleni. Za začetek bi vas prosila, da poveste nekaj o sebi za vse tiste, ki vas še ne poznajo. Kdo ste, kaj vas je pripeljalo do tu, kjer ste danes, in kaj je vaše poslanstvo?
Sem “transpovratnica” oziroma “detranzicionistka”, prej pa sem bila “transidentificirana” najstnica iz Kalifornije. Imam se za zagovornico pravic otrok, staršev, bolnikov in tistih, ki jih je zdravstveni sistem že prizadel.
Kot sami opažate, je svet vse bolj preplavljen z agendo LGBT, ki ima več različnih ekstremizmov in prepričanj. Eno od teh je, da je spol “fluiden” in da je moški lahko ženska in ženska moški. Kaj menite o tem?
Verjamem, da samo zato, ker nekdo reče, da čuti, da lahko spremeni spol, še ne pomeni, da ga dejansko lahko. Nobena znanost ne podpira ideje, da lahko spremenite svoj spol. Prav tako je nemogoče reči, da se počutim kot fant, ker ne vem, kakšen je občutek biti fant. Nimam referenčnega okvira za ta občutek in ga nikoli ne bom imela. Te trditve popolnoma temeljijo na spolnih stereotipih in se jih ne sme uporabljati v akademske ali medicinske namene.
Ali menite, da je spol mogoče “spremeniti”, “pripisati” ob rojstvu? Je spol preprosto biološko določen?
Verjamem, da je spol mogoče opaziti le ob rojstvu. To je v nasprotju z “dodeljenim”, ker je to fiksna lastnost, ki jo določa razvoj ploda.
Obdobje najstništva je za vsakega človeka izjemno težko obdobje, saj se takrat ljudje začnemo spreminjati in iskati svojo identiteto. To vključuje tudi eksperimentiranje z različnimi zadevami, vključno s spolom. Kdaj ste vstopili v puberteto in kako ste se počutili?
Puberteta se je pri meni začela nekoliko prej, in sicer pred 4. razredom osnovne šole oziroma med 8. in 9. letom starosti. Zgodnja rast mojega telesa, zlasti rast prsi in bokov, mi je prinesla pozornost drugih okoli mene, ki se mi je pogosto zdela prevelika in je nisem vedno želela. Postala sem zelo fiksirana na vse te spremembe in se tiho trudila krmariti skozi stiske zaradi podobe svojega telesa in razvijajoče se spolnosti brez podrobnejših navodil ali kakršnihkoli bližnjih ženskih vzornic.
Ni novost, da se dekleta včasih oblačijo ali vedejo kot fantje – in obratno. Tudi sama sem bila kot najstnica bolj “deška”. Ste imeli tudi vi takšno obdobje? Kako je bilo? Se vam zdi to značilno za to obdobje? Morda pozneje izgine?
Med odraščanjem sem bila vedno – v različni meri – nagnjena k “deškosti” oziroma težnji po “a tomboy” – in še vedno sem takšna. Sem najmlajša v svoji družini, imam starejše brate in sestre, zato sem se kot majhna deklica igrala z igračami za oba spola. Pogosto sem preživljala čas s svojimi starejšimi brati, s katerimi smo se igrali v peskovniku zunaj, z vlakci ali legokockami, igrali smo videoigre, čeprav sem imela rada tudi ženstvena oblačila in punčke. Moja soba je bila stereotipno dekliška vse do začetka pubertete.
Med 10. in 12. letom starosti sem začela zavračati nošenje oblek, torbic, modrčkov in podobnega iz več razlogov – seveda sem začela uživati v bolj moški družbi in nositi manj ženstvena oblačila, vendar sem se tudi počutila, kot da nisem videti prav oziroma nisem dovolj lepa, da bi bila deležna ženstvenosti. Ironično – v drugi polovici mojega prehoda in ko sem postajala starejša, sem se začela prilagajati bolj ženstveni vlogi in spet uživati v ljubkih in lepih stvareh. Ker sem se zdaj povezala z ženskami vseh starosti iz različnih generacij, opažam, da je to skupno večini “bolj deških” žensk.
Na koga ste se kot najstnica obrnili z vprašanji? Kdo je bil vaš “podporni sistem” in kako vam je pomagal? Ali so bili starši ob vas in kako vidite vlogo staršev v vaših najstniških letih? Ali menite, da bi morali starši otroka podpreti pri čisto vsaki odločitvi? Bi morali postaviti mejo, če bi to dolgoročno ogrozilo njegovo življenje?
Obrnila sem se na svojo družino, večinoma na svoje brate in sestre, sem najmlajša od štirih. Bili so mi v veliko pomoč, a ko sem postajala starejša, sem se za odgovore na svoja večja vprašanja vedno bolj obračala na internet. Določeni deli interneta so lahko izjemno pristranski, na moja vprašanja so ponudili priročne odgovore, ki so se na koncu zame izkazali za uničujoče in me potisnili v ideologijo spola. Starši bi morali otroka voditi v smeri, ki mu bo omogočila največ uspeha v odraslem življenju, ne pa mu omogočati le tistega, kar si želi kratkoročno.
Z zaviralci pubertete ste začeli pri 12 letih, kakor mi je znani, in imeli dvojno mastektomijo pri 15 letih. Povejte nam svojo zgodbo … Kako se je to zgodilo in kako so se s tem soočali vaši starši?
Pri 13 letih sem začela z zaviralci pubertete (hormonska terapija) in pri 15 letih sem imela dvojno mastektomijo. Pri 16 letih, kmalu po operaciji, sem se detranzicionirala. Deloma zaradi tečaja psihologije, ki sem ga imela v srednji šoli in je orisal pomen družine, materinske vezi in razvoja otroka z obema staršema. Nazaj sem “prestopila” tudi zato, ker mi je to povzročalo ogromno fizično in psihično škodo.
Kako so vam zdravniki predstavili hormonsko terapijo in operacijo? Ali so vas od tega poskušali odvrniti? Kakšna je bila vaša “diagnoza”? Čigava ideja je bila operacija in koliko časa po posvetu z zdravnikom ste jo imeli?
Moja diagnoza je bila spolna disforija, predstavili so vse postopke za potrditev spola kot edinega sredstva za zdravljenje mojega disforičnega stanja. Mojim staršem so rekli, da se bom ubila, če me ne bodo zdravili na tak način.
Kako je potekala operacija in kako je potekalo okrevanje? Kako ste se počutili – ste bili tisti trenutek srečni? Ste čutili, da ste ravnali prav, ste se počutili, kot da imate “končno pravo telo”, skladno s svojim počutjem?
Sprva je bilo težko razlikovati, toda sčasoma sem ugotovila, da je velik del mojega depresivnega stanja posledica škode, ki je bila storjena mojemu telesu. Po operaciji je bilo zelo težko okrevati in ko sem pogledala svoje ranjene prsi, sem bila zgrožena. Res se ne spomnim, da sem se po operaciji počutila kot deček, bila sem le zmedeno dekle z velikimi brazgotinami.
Ali ste med procesom okrevanja kdaj čutili, da je kateri od zdravnikov obžaloval svoja dejanja?
Zdravniki so me poskušali še naprej potiskati v ideologijo spola. Rekli so mi, da je moje obžalovanje le del mojega spolnega potovanja, in demantirali oziroma ignorirali moje zdravstvene zaplete.
Kako se počutite danes, kakšne so posledice hormonske terapije in operacije? Ali jemljete kakšna zdravila in kako se po vsem tem spopadate z bolečino? Kaj bi naredili drugače, če bi lahko zavrteli čas nazaj?
Še vedno čutim veliko obžalovanje. Dobro mi gre, ker najdem namen v tem, da zagovarjam sebe, svoje prijatelje s podobno izkušnjo in otroke po vsem svetu. Svojemu najhujšemu sovražniku ne bi želela učinkov tega, kar sem preživela v otroštvu. Grozno je.
Kje so danes zdravniki, ki so vam svetovali hormonsko terapijo in vas operirali? Ali ste jih tožili in kako daleč je postopek, če je vaš odgovor pritrdilen?
Tožim jih, najverjetneje bo šlo na sojenje. Zdravniki še vedno to izvajajo, a ne bom nehala, dokler ne plačajo za to, kar so mi storili.
Vse več otrok oziroma mladostnikov se spopada s podobno “krizo identitete”. Kaj je po vašem mnenju razlog za to? So kriva tudi družbena omrežja? Ali menite, da je teorija “fluidnosti spolov” družbeni konstrukt? Zakaj?
Otroci, zlasti dekleta, so dovzetni za družbene okužbe, kot je bila kriza anoreksije v poznih 90. letih in na prehodu v 21. stoletje. To je samo še ena družbena okužba. Razlika je le v tem, da jo množične organizacije postavljajo na področje vprašanja človekovih pravic, kar zdravstveni skupnosti preprečuje, da bi jo pravilno proučila in spoznala svojo napako. Uporablja se tudi za odvračanje žvižgačev od tega, da spregovorijo. Ne želijo, da bi jih imenovali “transfobi”.
Kaj bi svetovali mladim, ki se prav tako spopadajo s krizo identitete? Kaj bi svetovali tistim, ki čutijo potrebo po spremembi svojega telesa, ki tako močno čutijo, kar čutijo? Kako ločiti čustva od razuma? Kaj bi svetovali staršem? Kako naj ravnajo v takem primeru in kako naj svetujejo svojim otrokom?
Otroci so lahko počutijo “spolno neskladne”, ne da bi poškodovali svoje zdravo telo. Nočem, da bi se katerikoli otrok počutil, kot da je “narobe rojen”, in otrokom pojasnjujem, da obstaja milijon načinov, kako biti dekle, in milijon načinov, kako biti fant.
Kakšen nasvet staršev ste si želeli? Kaj ste potrebovali v času stiske?
Da starš potrdi to “zablodo”, je zloraba. Danes so na voljo vsi podatki in starši imajo orodja, da lahko razumejo, da je to, kar počnejo, izjemno nevarno. Verjetno bi to prerasla, če bi me takrat pustili pri miru.
Zasula sem vas z vprašanji, vendar me izjemno veseli, da ste pristali na to, da svojo zgodbo delite z nami in našimi bralci. Svet potrebuje pogumne ljudi, kot ste vi. Kaj je vaše sporočilo nam, našim bralcem in navsezadnje svetu?
Moje sporočilo je, da se noben otrok ne rodi v napačnem telesu; upati si biti drugačen brez operacij ali zdravil je pravi pogum. Končati moramo največji zdravstveni škandal v zgodovini. Vsakdo, ki ne pomaga premagati tega velikega zla, se mora zbuditi in se boriti.
Tanja Brkić