[Intervju] Smo na robu kataklizmične vojne za osvoboditev Evrope pred lažnimi postmodernističnimi preroki

“Vsaka civilizacija (naj gre za egipčansko, grško, rimsko ali sodobno) je najprej zgradila močne moralne temelje, ki jim lahko pravimo vrednote. Ko se jim je odpovedala (ali jih zanemarila), je propadla. In danes lahko v realnem času spremljamo propad evropske civilizacije. Od zloma Zahodnega rimskega imperija se očitno nismo ničesar naučili.”

Nekdanji urednik Demokracije in nekdanji direktor družbe Nova obzorja, danes namestnik urednika ter soavtor in sovoditelj oddaje večer v Kavarni Hayek na Nova24TV Jože Biščak je izdal svojo četrto knjigo Zadnji od nas – Kulturne vojne in propad civilizacije. Knjiga skozi eseje govori o postmodernistični kulturi, ki uničujejo tradicionalne vrednote.

Pred dnevi ste izdali svojo četrto knjigo  z naslovom Zadnji od nas – Kulturne vojne in propad civilizacije. Malce strašljiv naslov.

V uvodu sem zapisal, da je evropska oziroma zahodna civilizacija, in pri tem mislim tudi na ZDA, Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo, v svojem bistvu že propadla. Priča smo popolnemu razkroju in uničenju tradicionalnih vrednot, na katerih je zrasla ta civilizacija in jo naredila največjo in najboljšo v zgodovini človeštva. Vprašanje je namreč, ali ima evropski človek še rezervoarje moči. Bojim se, da smo na robu kataklizmične vojne. Bom rekel vojne za osvoboditev Evrope pred tistimi, ki danes z lažno empatijo pridigajo o transspolnosti, multikulturalizmu, feminizmu, ljubezni in miru, v resnici pa si želijo z zamenjavo belega evropskega prebivalstva s priseljenci iz tretjega sveta podrediti staro celino ter jo moralno in materialno uničiti.

Kar malce srhljivo. Tudi naslovna slika knjige je taka.

Naslovna fotografija je pravzaprav slikarsko delo nemškega umetnika Casparja Davida Friedricha z naslovom Potepuh nad morjem megle iz leta 1818. To izjemno delo sem vedno občudoval. Prikazuje moškega s palico, ki je obrnjen stran od gledalca in gleda megleno pokrajino. Na obzorju se bohoti gorovje, ovito v jutranjo meglico. Slika je skrivnostna, nikoli ni bilo do konca pojasnjeno, zakaj jo je Friedrich naslikal. So različne interpretacije. Moja je, da kaže vzvišeno moč narave in majhnost človeka. Gre za nemoč človeka pred naravnimi silami in sporoča, če človek ne bo upošteval naravnih danosti, bo uničen. To se navezuje tudi na vsebino knjige, ki govori o postmodernističnih norostih, ki gredo stran od narave, ki gredo stran od naravnih zakonitosti, stran od, bom rekel, božjih zapovedi. Denimo, sprememba spola ni naravna, načrtovan splav ali evtanazija nista naravna oziroma nič, kar danes poznamo pod skupnim imenom kulturni marksizem, ni naravno. Tradicionalne vrednote so naravna danost, postmodernistične niso. In to uničuje evropsko tradicijo. Zato tudi naslov: Zadnji od nas. Zadnji, ki živimo tako, kot nas je ustvaril Bog oziroma kot nas je ustvarila narava.

Glede na to, da so bile tradicionalne vrednote zelo globoko zakoreninjene v evropski kulturi in civilizaciji, najbrž propad ali želja po uničenju tega ni od včeraj.

Zagotovo ne. Vsaka civilizacija (naj gre za egipčansko, grško, rimsko ali sodobno) je najprej zgradila močne moralne temelje, ki jim lahko pravimo vrednote. Ko se jim je odpovedala (ali jih zanemarila), je propadla. In danes lahko v realnem času spremljamo propad evropske civilizacije. Od zloma Zahodnega rimskega imperija se očitno nismo ničesar naučili. Čeprav previdno in sramežljivo večina zgodovinarjev priznava, da je Rim, kamor so vodile vse poti takrat znanega sveta, propadel zaradi dekadence elit. Te so bile na svojem vrhuncu tako samovšečne in zaverovane vase, da so se posvečale samo sprevrženim zabavam. Splav je bil modna zapoved, zato ženske niso več rojevale. Ker niso več rojevale, je bilo vse manj moških, ki bi postali vojaki. Ker ni bilo vojakov, v nekem trenutku ni bilo več nikogar, ki bi varoval meje.

Sledil je srednji vek …

Ja. Samuel Gregg, doktor moralne filozofije in politične ekonomije iz Oxforda, pravi, da je sledilo težko obdobje za Evropo. To ni bila posledica “mračnjaškega srednjega veka” ali epidemij in pomanjkanja hrane, kot nam danes skušajo to obdobje v razvoju človeštva prikazati progresivni zgodovinarji, ampak dejstva, da so takratni prebivalci ohranili dekadentne prakse grške in rimske kulture: homoseksualnost, splav, detomor in drugo. Od polovice prvega tisočletja do nekje 10. stoletja se je število prebivalcev na stari celini tako zmanjšalo, da se je zdelo, da bodo Evropejci izumrli. Le krščanstvu, ki je ženski povrnilo dostojanstvo, pomen materinske vloge in jo postavilo v središče posvetnega sveta (zmotno je splošno prepričanje o malodane suženjski vlogi ženske v srednjem veku), se gre zahvaliti, da smo preživeli. Ko je krščanstvo dokončno prevladalo in so bili postavljeni trdni moralni in vrednotni temelji, ko so bile zgrajene močne institucije, ki so vojaško ustavile prodor islama v Evropo, je bil mogoč razvoj, ki se je začel na prelomu prvega v drugo tisočletje.

Tehnološke inovacije so si hitro sledile, nastale so cvetoče skupnosti, proti koncu srednjega veka je imela Evropa že vse značilnosti, ki jih danes povezujemo s kapitalizmom, z naravnim sistemom človeštva. Temeljne vrednote, ki so postale središče vsega in so nato preživele več stoletij, so bile: jedrna družina (oče, mati in otroci), vera v Boga (človek je za svoja dejanja na Zemlji odgovoren Bogu), ekonomska in osebna svoboda, šolstvo (krščanstvo je postavilo prve zasebne šole in univerze) in zasebna lastnina.

V knjigi pišete, da je prva večja razjeda v na novo ustvarjeni civilizaciji, za katero lahko rečemo, da je od njenih zametkov minilo več kot tisoč let, nastala s francosko revolucijo. Pravite, da ta revolucija ni bila meščanska, ampak socialistična.

Tako je. To je bila krvava socialistična revolucija, ki je zamajala tedanji red, ki je bil v svoji osnovi že kapitalističen. Bila je tudi podlaga za njegova klasična dela, med drugim za Komunistični manifest (1848), ki ga je Karl Marx napisal skupaj s kapitalistom Friedrichom Engelsom. In prav v njem je bilo zapisano, da je za zmago socialistične revolucije treba razgraditi institucije in vrednote, ki sem jih prej omenil in na katerih je zrasla sodobna civilizacija.

Kdaj je naša civilizacija dosegla svoj vrh?

Po mojem mnenju (svoj vrh v razvoju) v drugi polovici 19. stoletja, in to v času industrijske revolucije. Takrat je človeštvo doseglo največji skok v napredku: človek je izdelal stroj, s katerim se je vozil; izdelal je stroj, s katerim je letel; in tako naprej. To je bilo tudi obdobje, ko so nastale še danes najbolj prepoznavne globalne blagovne znamke (z izjemo družb na področju informacijske tehnologije), kot so Coca Cola, Ericsson, Ford, Mercedes. Tudi v Sloveniji je bil to čas ustanovitve prepoznavnih podjetij – od Delamarisa do obeh pivovarn (Laško in Union). Evropa je bila v tistem času močnejša kot katera koli druga civilizacija v zgodovini, drugi narodi so imeli do nje strahospoštovanje. Predvsem so se izboljšale razmere za delo in življenje delavcev, ki se niso preveč nagibali k nasilnemu rušenju kapitalizma. Celo več. Delavci, ki so jih zatirali kapitalisti, so se vsak na svoji strani in drug proti drugemu bojevali v 1. svetovni vojni za svoje nacionalne države.

Zato so marksistični intelektualci spremenili koncept in način boja?

Natanko tako. Antonio Gramsci in György Lukács sta začela zagovarjati napad na kulturne temelje zahodne civilizacije, kar je potem prevzela Frankfurtska šola. Temu gibanju, temu pohodu skozi institucije danes pravimo kulturni marksizem. Svoj hitri vzpon je začel dosegati pred pol stoletja, v času postmodernizma, ko so prvi ideologi že vzgojili generacijo indoktrinirane mladeži.

Marsikdo, predvsem na levem ideološkem polu, no, pa tudi ponekod na desnem, pravi, da je kulturni marksizem teorija zarote.

Ne drži. Levičarji ta marksistični cunami poznajo pod drugim imenom; pravijo mu “Kritična teorija”. Po tej teoriji je pot v “pravično družbo”, kar naj bi bil komunizem (socializem), mogoča z osredotočanjem na družbo in prevladujočo kulturo, ki jo je treba kritizirati in izzivati. Izkoriščani delavski razred so kot žrtev zamenjale različne alternativne skupine (homoseksualci, transseksualci, migranti, nebelo prebivalstvo in podobna gibanja), a krivec je ostal isti –kapitalizem, le da je zdaj tudi personaliziran: bel in heteroseksualni moški. Ta »Kritična teorija« je pred pol stoletja presegla teoretske osnove in se praktično prvič uveljavila v promiskuitetnem študentskem gibanju na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Vse skupaj je bilo videti kot še en navaden upor neke generacije (taki upori so vedno bili), zato tovrstni eksotiki ni nihče posvečal velike pozornosti. To je bila napaka, ker je kulturni marksizem dobil nov zagon. Tudi socialnodemokratske, bolje rečeno socialistične ekonomske politike so na stari celini že povsem prevladale. Manjšina, ki je še ostala zdravorazumska med intelektualci, misleci in politiki, je spoznala, da je propad civilizacije, kakšno smo poznali, neizbežen. Le podeželje se še nekako upira. Zato tudi naslov knjige Zadnji od nas.

Knjiga se ukvarja s številnimi vprašanji – od prebujenosti (wokeizma), kulture smrti in teorije spolov do svobode govora, multikulturalizma in podnebnega alarmizma.

Knjiga je zbirka esejev, posvečena vrednotam, na katerih je zrasla moderna Evropa, in dejstvu, da te vrednote danes počasi izginjajo; nadomeščajo jih nove, izmišljene in utopične. Težke čase preživljamo predvsem tisti, ki zagovarjamo tradicijo in tradicionalne vrednote. Če dvomiš o več spolnih usmerjenostih, domnevno dobrih namenih ilegalnih migrantov ali mentalnih sposobnostih učiteljev, ki si domišljajo, da so učiteljice, ali dvomiš o globalnem segrevanju, si že storil zločin iz sovraštva. In tvegaš, da te obtožijo in obsodijo. Bojim se, da ne bo minilo dolgo, ko te bodo zaradi miselnega zločina tudi usmrtili. Poskus legalizacije evtanazije, ki ji kot simptomu kulture smrti posvečam posebno poglavje, je le prvi korak: najprej starejši in neozdravljivo bolni, nato ideološki nasprotniki.

Demokracija