France Špelič je že leta 1998 objavil svojo avtobiografijo, naslovljeno Vrnil se bom k očetu, kjer je med drugim osvetljeval tudi zločine partizanov. Špelič, ki se je pri rosnih 15 letih pridružil partizanom, je kasneje iz komunistične partije izstopil, zaradi česar je bil podvržen številnim neprijetnostim. Kasneje v svojem življenju je našel Boga in po smrti svoje žene postal duhovnik. Tu osvetljujemo nekatere odlomke iz njegove knjige.
“Če bi partizanski ljudje in sami borci vedeli za vse, kar se bo dogajalo pri nas po vojni, bi prav gotovo odrekli partizanom vsako pomoč in sodelovanje. Kaj je doletelo na primer kmete: dajatve in izterjave brez usmiljenja. Koliko je bilo rubeža in raznih zaplemb! Koliko kmetov je šlo skozi zapore, ker niso zmogli pritiska in obremenitve!” začne Špelič. V svoji knjigi podrobno opisuje, kako so partizani in kasneje komunisti nečloveško ravnali z vsemi ljudmi in niso delali razlik med kmeti, obrtniki ter intelektualci, ki so bili prisiljeni v opustitev svojih poklicev samo zato, ker so hodili v cerkev. “Veliko je bilo obrtnikov, ki so ždeli v zaporih, ker so bili proglašeni za vojne dobičkarje. Stroje in orodje, pridobljeno s pridnostjo, so proglasili za vojni dobiček. Vse to so zaplenili in je zaplenjeno neuporabno zarjavelo in propadlo, pridni lastniki pa so bili na prisilnem delu,” je zapisal.
V svojih spominih Špelič opisuje tudi svoje partizanske izkušnje: “V neki vasi v Suhi Krajini smo v hiši skozi okno videli kolo. Ker ni bilo nikogar doma, okno sobe pa je bilo odprto, je bataljonski komisar Franci poslal v hišo komisarja čete. Skozi okno se je splazil v hišo in iz nje podal kolo ven. Mimogrede je opazil v omari vsoto šest tisoč lir, jih na skrivaj vzel in jih utajil. Ko smo šli po strmini iz vasi, je za nami kričeč privihrala gospodinja iz hiše, iz katere smo vzeli kolo. Vpila je in zmerjala, da smo cigani, tatovi, razbojniki, da bi ji vsaj denar pustili na miru, če smo ji že kolo ukradli. Komisar Franci jo je zlepa in naposled zgrda odganjal nazaj.”
Uničevanje ljudske imovine
Taki in podobni dogodki, ko je lahko na lastne oči izkusil komunistično hinavstvo, so ga počasi oddaljevali od komunistične partije, za katero je postopoma spoznaval, da je navadna farsa in samo izgovor določenih, da lahko kradejo vse tisto, za kar so ostali trdo delali. “Videl sem, kako delajo z ljudskim premoženjem,” piše Špelič v svoji avtobiografiji. “V skladišču notranje uprave v Kamniku je bilo ogromno zaplenjenega materiala. V tem skladišču se je dobilo na pretek radijskih aparatov, lovskih pušk, perzijskih preprog, porcelana, vaz in drugega. Nekoč se je pripeljal pomočnik notranjega ministra. Zahteval je ključ od skladišča. Pomočnik ministra je začel izbirati lovske puške. Ko mu katera ni bila všeč, jo je vrgel proč, ne odložil. Prav tako je izbiral radijske aparate in jih metal proč. Vse te po takih ljudeh ogrožene »ljudske imovine«, mi je bilo žal, zato sem protestiral: »Tovariš pomočnik ministra, z ljudsko imovino se ne dela tako. Če vam ni všeč, bo komu drugemu prav prišla.« Čez nekaj časa so me klicali na komite Partije in opomnili so me, da so bile pritožbe, kako nimam do nadrejenih pravilnih odnosov.”
Davki, ki so končali v žepu članov komunistične partije
Ravno tako ga je zmotilo, kako je komunistična oblast izrabljala davke samo zato, da bi preproste ljudi spravila v revščino, medtem ko je denar končal v njihovem lastnem žepu in ne v državni blagajni. “Kot prometni referent, zadolžen za registracijo vozil, sem dobil nalog, da registriram vse kmečke vozove in jim predpišem davek. Obdavčitve so bile zelo visoke. Poslušni kmetje so takoj izvršili »dolžnost«, prijavili in plačali. Ta registracija ni bila še povsem opravljena, ko je prišel preklic za to neusmiljeno početje. Kdor pa je plačal registracijo, denarja ni dobil nazaj. Vse to in podobno mi je že tedaj vzbujalo sum, da nekaj ni prav s to potjo »v raj«. Ljudje so bili tlačeni in obdavčeni veliko bolj kot pred vojno,” zaključi Špelič.
Policijski štab v Ljubljani je zmotilo celo, da je Špeličeva žena delila meso z ubogo staro ženico iz Črnomlja. “Oficirji in miličniki smo imeli svojo trgovino. V naših trgovinah smo dobivali tudi meso. Fizični delavec je dobil do dveh kilogramov mesečno, miličnik osem, oficir dvanajst. Mnogi pa sploh niso dobili mesa. Zgodilo se je, da je žena dala bolni stari ženi v Črnomlju meso za juho, ki si jo je močno želela. To je prišlo na uho našemu štabu v Ljubljani. Klicali so me na zagovor z obtožbo, da izdajam uradno tajnost, ko pripovedujem ljudem, kakšno preskrbo imamo in razdajam, kar je »družba« dala meni in družini.”
I. Š.