Končno se je začelo premikati. Stranke, ki imajo v parlamentu večino, so v proceduro vložile predlog novele zakona o volilni in referendumski kampanji, po katerem se bodo morali vsi tisti, ki aktivno sodelujejo v kampanjah, prijaviti kot njihovi organizatorji. A kar je še bolj pomembno: pravne osebe, ki se financirajo iz tujine, sploh ne bodo mogle sodelovati v kampanjah.
Ta predlog je po pričakovanju izzval veliko ogorčenje v vrstah nevladnih organizacij. Oziroma. če smo bolj natančni, med tistimi nevladniki, ki se nenehno vpletajo v politične zadeve. Zanje je to še en dokaz o avtoritarnem značaju Janševe vlade. Pravijo, da jih želi prepovedati. Da želi utišati kritične glasove. Da želi iz javne sfere izločiti vse tiste, ki nasprotujejo njeni politiki. Ta prepoved naj bi bila motivirana z nedavnim referendumskim neuspehom, ko je vladna stran izgubila dva od štirih referendumov. Za ta dva poraza so v veliki meri zaslužni določeni nevladniki, ki so se močno angažirali v kampanji. Na ta način želi vlada preprečiti nadaljnje poraze. Še posebej boleča bi bila zanjo zavrnitev t. i. interventnega zakona, o katerem bodo decembra državljani odločali na referendumu, saj bi močno zavrla uresničevanje njenega programa.
Vendar pri predlaganih spremembah ne gre za nikakršno diskriminacijo vladi neljubih nevladnikov. Nasprotno, te spremembe bodo v primeru njihove uveljavitve privedle do izenačitve pogojev med političnimi akterji, kar zadeva sodelovanje v volilnih in referendumskih kampanjah. Zdaj so namreč politične stranke, ki še vedno predstavljajo motor artikulacije družbenih interesov in sprejemanja odločitev o javnih zadevah, v slabšem položaju od določenih nevladnih organizacij. Stranke namreč ne smejo prejemati donacij iz tujine, prav tako ne od domačih pravnih oseb, donacije fizičnih oseb pa so omejene. Medtem ko lahko nevladniki prejmejo sredstev, kolikor hočejo in od kogar koli hočejo.
Zato nekatere nevladne organizacije razpolagajo z več sredstvi kot večina političnih strank. Tako je Inštitut 8. marec v zadnjih štirih letih prejel sredstev v vrednosti približno treh milijonov evrov. Njegova direktorica si privošči razkošen življenjski slog, razkošne pa so tudi kampanje osmomarčevk. Le kdo si lahko privošči toliko časa preživeti v tujini, kot so si ga one med promoviranjem pobude My Voice, My Choice?
Kdo bi utegnil reči, da nevladnih organizacij ne gre enačiti s političnimi strankami, saj da opravljajo delo, ki je v javnem interesu, poleg tega pa so neodvisne od politike. Za mnoge od njih to velja, a nikakor ne za vse. Še posebej ne velja za tiste, ki redno sodelujejo v političnih kampanjah. Te organizacije so po večini integralni del politične scene, konkretneje njenega levega pola. Vselej se angažirajo takrat, ko gre za uveljavljanje levičarske agende. Spomnimo se, kako močno so bili ti nevladniki »zlizani« z Golobovo vlado in kako intenzivno so se angažirali v njeno obrambo pred letošnjimi volitvami. A tega ne počnejo samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po Evropi. In so pri tem izdatno finančno podprti s strani omrežja, ki ga sestavljajo fundacije, kakršna je Soroseva, ki želi to agendo uveljaviti na globalni ravni. V njihovih kampanjah nikakor ne gre za nekakšno osveščanje državljanov, ampak za propagando in manipulacije, ki so na las podobne tem, ki jih širijo politične stranke. Tako pred referendumom o interventnem zakonu skupaj z levimi strankami in sindikati širijo socialno demagogijo, češ kako da je to »zakon za bogate«, ker bodo od njega največ pridobili tisti z najvišjimi dohodki, s čimer igrajo na karto zavisti. In leva opcija ima ob podpori iz tujine obilno financiranih nevladnikov veliko prednost, kar zadeva promocijo svojih stališč, sploh če upoštevamo, da uživa večinsko podporo medijev.
Dr. Matevž Tomšič (Demokracija)
