Pred dnevi sem zapisal tekst, prispodobo o zdajšnjem dogajanju v Sloveniji. Za naslov sem uporabil izrek, ki sem ga bil velikokrat deležen od svoje stare mame, in sicer: »Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga.« Presenetljivo, koliko pozitivnih komentarjev je požel omenjeni izrek, češ, ja, tako so nas pa včasih učili stari starši ipd. Skupni imenovalec komentarjev je bil, da je šlo za nauk, ki smo ga bili deležni včasih, danes je pa bolj ali manj pozabljen ali v najboljšem primeru samo zastarel.
Pregovori in izreki so del naše kulture. Vsebujejo življenjske modrosti, ki se prenašajo iz roda v rod. Izrek »Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga« je zagotovo nastal v časih, ko je bila hrana bistveno bolj cenjena kot danes. Ne mislim samo dražja, temveč nasploh bolj cenjena. Primeren odnos do hrane je predstavljal hkrati tudi spoštljiv odnos do življenja samega. Ponižnost, skrb in ceniti to, kar imaš. Prav tako pa tudi odnos do dela in s tem ponižnost do darov, ki nam jih življenje daje na razpolago oz. do katerih imamo možnost priti s svojim delom in trudom. Zdi se mi, da je temu izreku zelo blizu še en podoben, in sicer: »Brez dela ni jela.« Tudi temu nekako mineva rok uporabe. Danes si namreč marsikdo pravice zamišlja precej drugače in ne kot nekaj, za kar je treba opraviti tudi svoj del obveznosti.
Pred časom smo v javnosti lahko poslušali razprave in celo zakon je bil sprejet o tem, da bodo v bližnji prihodnosti vse šolske malice in kosila za otroke brezplačni. Samo po sebi se mi to zdi super. Da bi v družbi obilja, v kateri živimo, bil katerikoli otrok lačen, se mi res ne zdi sprejemljivo. Žal pa ob veselju in podpori predlogom, da bo za vse otroke končno pravično poskrbljeno (sicer je že zdaj, ampak to ni predmet tega zapisa), ne moremo mimo različnih pozivov, da je treba s tem delati pazljivo. Odnos do hrane in še posebej podatki o količinah zavržene hrane po šolah, vrtcih, trgovinah itd. so prav šokantni. Je mogoče pri otrocih v šolskem okolju problem pomanjkanje zavedanja glede hrane in ne pomanjkanje hrane kot takšne? Zakaj se uvodoma navedenega izreka o kruhu npr. ne vceplja več v glavo današnjim otrokom? Naravno in ne kot nekakšna prisila. Mogoče starši mislijo, da gre pri izreku res samo za odnos do hrane …
Ta izrek vendar lahko razumemo tudi precej širše. Eden od načinov je, da nas izrek uči sprejemanja nepopolnosti in spodrsljajev v življenju. Kruhek, ki pade nam na tla, predstavlja lahko naše napake, neuspehe in težave, s katerimi se srečujemo. Namesto da se obupano obremenjujemo z nastalo situacijo ter dneve in dneve premišljujemo o nesrečnem dogodku, okoli sebe pa vidimo samo tiste, ki nas obsojajo, bi morali sprejeti napake kot naraven del življenja, kot naraven del toka učenja v življenju. Poberi in poljubi tako potem predstavlja našo sposobnost, da se pobiramo in se ne pustimo premagati. Namesto da se pretirano obremenjujemo s svojimi napakami, se moramo naučiti iz njih potegniti pomembne lekcije. Se avtomatično takoj vprašati, kaj se iz situacije lahko naučim. Naučiti se moramo torej poljubljati lekcije oz. napake. Sprejemanje napak nam namreč omogoča rast in razvoj ter nas z izkušnjami krepi za izzive v prihodnje. Še več. Izrek nas ob tem tudi uči o pomenu vztrajnosti in optimizma v življenju. Trenutek, ko kruhek pade na tla, lahko interpretiramo kot situacijo, ko smo soočeni z razočaranjem ali neuspehom. Vendar nas izrek spodbuja, naj se ne vdajamo melanholiji že ob prvi oviri. Z vztrajnostjo, voljo in optimizmom lahko premagamo vse ovire ter dosežemo svoje cilje. Tako nas opominja, da je zelo pomembno imeti pogum in zaupati vase tudi v težkih trenutkih.
Prav tako pa izrek lahko razumemo kot opozorilo, da je treba v življenju bolj ceniti preproste stvari, kot se nam dogaja danes v informacijsko-tehnološko kompleksnem svetu, ko preproste stvari vedno bolj jemljemo za samoumevne. Kruhek kot simbol osnovne hrane nam tako lahko predstavlja vsakodnevne, preproste stvari. Z besedami »Ko kruhek pade ti na tla« nas pregovor spodbuja, naj si vzamemo čas in prepoznamo vrednost teh preprostih stvari. Naslednji korak, to je »poberi in poljubi ga«, pa nas potem opomni, da si vzamemo trenutek ali dva in se zahvalimo za hrano, zdravje, streho nad glavo, družino in prijatelje. Prepoznavanje in cenjenje preprostih stvari nam sproži občutek hvaležnosti za to, da smo, kar smo. To nam je v veliko pomoč pri iskanju notranjega miru in zadovoljstva ne glede na težave, s katerimi se sicer soočamo v življenju.
Izrek »Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga« ima tako številne pomene in nauke, ki jih lahko uporabljamo v svojem vsakdanjem življenju. Uči nas odnosa do hrane, do okolja, do sebe, do sprejemanja napak, cenjenja preprostih stvari ter vztrajnosti in optimizma. Sprejetje teh naukov nam lahko pomaga krepiti notranjo moč, izboljšati odnose z drugimi ter bolj polno in zadovoljno živeti.
Pomembno je, da se zavedamo, da smo vsi človeški in da napake niso neuspeh, temveč priložnost za učenje. Če pa se znajdemo v težkih trenutkih, nas izrek spodbuja, naj ne obupamo, temveč naj se dvignemo in nadaljujemo svojo pot. Ponuja nam modrost, ki nam lahko pomaga pri soočanju z izzivi in graditvi bolj polnega, zadovoljnega življenja. Res pa od nas naravno zahteva tudi napor, da ga v čedalje bolj osamljenem in vase zaprtem svetu čim večkrat delimo tudi z drugimi ljudmi.
Edvard Kadič