Ko so poslanci SDS-a in NSi-ja na ustavno sodišče vložili zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa o priznanju Palestine, v kateri so koaliciji očitali, da je kršila ustavo in poslovnik DZ-ja, se je seveda že vnaprej vedelo, kako bo odločilo “depolitizirano” ustavno sodišče oz. pet političnih aktivistov, ki zanesljivo pritiskajo gumb za levičarsko vlado. Kljub temu je dolgoročno to dobra novica za Slovenijo in trenutno opozicijo, ki bo bodoča koalicija.
Večina na ustavnem sodišču o vsebini sploh ni odločala, ampak je lakonsko razsodila, da ustavno sodišče nima pristojnosti za presojo Sklepa o priznanju neodvisnosti in suverenosti Države Palestine. “Vest sodišča”, ki jo zadnje čase predstavljata le Klemen Jaklič in Rok Svetlič, je drugim ustavnim sodnikom tudi tokrat postavila ogledalo in pokazala, da gre njihova odgovornost dlje od umivanja rok z ugotavljanjem nepristojnosti.
Bistvo pravne države je, da je politična volja podrejena pravu
Jaklič priznava, da sta legitimni tako politična volja, da se Palestina prizna, kot tudi volja po referendumu, a opozarja, da bi tudi morali ostati v okvirih pravnega reda, saj imamo tudi za takšen primer celo izrecne in vnaprej predpisane določbe Poslovnika Državnega zbora. Te določajo, da se predlog posvetovalnega referenduma uvrsti na dnevni red prve naslednje seje Državnega zbora, če je vložen najkasneje 30 dni pred takšno sejo.
Jaklič pri tem ugotavlja, da bi predpisani 30-dnevni rok odločanje Državnega zbora o priznanju Palestine za omenjeni krajši čas, ki ni nerazumno dolg, seveda podaljšal, a pri tem ugotavlja, za kaj je šlo v resnici pri zavrnitvi referendumske presoje: krajše podaljšanje ni bilo v skladu s političnimi preferencami predsednice Državnega zbora in koalicijske večine, zato sta sta se slednji zavestno odločili ne upoštevati tega izrecno in vnaprej jasno predpisanega prava.
Ustavno sodišče bo nemoteno stalo križem rok, ko bo vsakokratna politika tacala po temeljih pravne države
Za vsakogar, ki se zaveda tega bistva pravne države in njegovega pomena za slednjo, je strašljivo, da se tovrstne zavestne kršitve vodstva Državnega zbora in koalicijske politične večine, ki vodstvu pri tem sledi, celo redno ponavljajo – Jaklič omeni kar nekaj primerov, ko je trenutna koalicija izrecno kršila Poslovnik Državnega zbora in celo odločitve ustavnega sodišča. Ustavno sodišče bo nemoteno stalo križem rok, ko bo pred njegovimi očmi vsakokratna politika tacala po temeljih pravne države. Če si to zares želimo narediti iz naše države, za katero smo pred tridesetimi leti v ustavo smelo zapisali, da “je pravna država” (bolj realistično velja vsaj, da bi to nekoč radi postali).
Dve pristojnosti, ki jih ustavno sodišče pozablja
Jaklič priznava, da Zakon o ustavnem sodišču taksativno našteva pristojnosti ustavnega sodišča, v okviru katerih to sodišče lahko sodi, in da med slednimi ni abstraktne presoje ustavnosti konkretnih aktov, sklep o priznanju Palestine pa je prav tak, konkretni in ne splošni pravni akt. Toda, kot opozarja, večina ustavnih sodnikov v isti sapi kakor “pozabi”, da ta isti Zakon o ustavnem sodišču med omenjenimi pristojnostmi navaja najmanj dve drugi, ki v tem primeru predstavljata povsem korektno pravno podlago za precedens, ki bi zlahka zavaroval pravno državo pred zlorabami v več tovrstnih primerih zlorab s strani katerekoli
politične stranke.
Drugič, in morda še bolj preprosto, Zakon o ustavnem sodišču prav tako izrecno določa, da ustavno sodišče presoja tudi konkretne akte v postopku ustavne pritožbe in sodi “o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti”. Ker gre v primeru sklepa o priznanju Palestine za konkreten pravni akt politične oblasti (ali ga imenujemo sui generis politični in pravni akt ali pa kako drugače ne spremeni dejstva, da gre za konkreten akt oblasti), torej so z njim tudi lahko kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. In prav za to tudi gre.
Pravica vsakogar od državljanov in državljank do delujočih temeljev pravne države se v konkretnem primer uresničuje tudi preko pravice poslank in poslancev opozicije, da svojo vlogo opozicijskih poslancev opravljajo učinkovito in svobodno v skladu z vnaprej predpisanim pravom. Prav ta pravica pa je bila opozicijskim poslancem v tem primeru izničena, kljub temu da jim je bila celo izrecno zavarovana z vnaprej predpisanim poslovniškim pravom. Njihova funkcija opozicijskega delovanja je bila v konkretnem primeru s konkretnim pravno-političnim oblastnim aktom prekršena, s tem pa je bila prekršena tudi njihova – in posledično naša – pravica do spoštovanja samega bistva delovanja pravne države, ki je ne nazadnje v demokratični pravni državi prav tako temeljna pravica. Pravica tako poslank in poslancev kot vseh nas državljanov in državljank.
Precedens, ki bi primere zavestnega rušenja pravne države s strani vrha ene od hierarhično enakovrednih treh vej oblasti lahko zares učinkovito preprečil, lahko pride le preko odločitve hierarhično enakovrednega vrha sodne oblasti ustavnega sodišča kot dokončnega razsodnika, zaključuje Jaklič.
Svetlič: Državni zbor popolnoma prost pri kršenju lastnih pravil
Tudi Svetlič priznava, da o tem, katero entiteto se odloči Državni zbor priznati kot suvereno državo, ustavno sodišče ne more presojati. Toda, kot poudarja, moramo upoštevati, da priznanje države ni brez pravnih in političnih posledic in predstavlja stališče Republike Slovenije kot take, zato spoštovanja predpisanega postopka pri sprejetju odločitve o priznanju neke države ni mogoče vnaprej ločiti od vprašanja spoštovanja načel ustavne demokracije. Ustavna presoja ne zadeva le vsebine aktov ki jih sprejme Državni zbor. Samostojen vidik presoje je tudi postopek, po katerem je bil akt z določeno vsebino sprejet. Če je akt sprejet s kršitvijo prepisanega postopka, to lahko prav tako vodi do ugotovitve protiustavnosti tega akta.
Presoja sklepov (npr. o priznanju držav) ni našteta med pooblastili ustavnega sodišča. Temu je sledilo ustavno sodišče v tej zadevi. Ugotovilo je, da izpodbijani sklep ni splošni in abstraktni akt, da posledično sodišče ni pristojno za njegovo presojo, ter pobudo zavrglo. Toda s to odločitvijo, ki je sicer s formalnega stališča korektna, ustavno sodišče hočeš nočeš sporoča še nekaj: da je Državni zbor postavljen v nekakšno ustavnopravno eksteritorialo, kjer je popolnoma prost pri bodočih kršitvah lastnih postopkov. Če se take kršitve začnejo ponavljati, če se pri tem rahljajo mehanizmi v zvezi z nadzorom oblasti, tedaj kršitev Poslovnika preraste v kršitev temeljnih načel ustavne demokracije.
Ustavodajalec si ni predstavljal trenutne koalicije
Po Svetličevem mnenju si ustavodajalec verjetno ni predstavljal, da bi lahko v delovanju Državnega zbora demokratične republike prišlo do prakse kršitev internih aktov in do slabitve nadzora oblasti po tej poti. Toda še težje si je predstavljati, da je ustavodajalec hotel, da ustavno sodišče v imenu spoštovanja prava stoji križem rok, če se razvije patologija demokracije v ključni demokratični instituciji.
Dobesedno branje ustave ni zagotovilo za spoštovanje zakonitosti
Svetlič ključno opozarja, da dobesedno branje ustave NI vedno zagotovilo za spoštovanje “ustavnosti zakonitosti”. Lahko je prav nasprotno. To je v preteklosti ustavno sodišče že večkrat spoznalo in prebilo gramatikalno razlago določil ustave. Če bi v tem primeru naredili podobno, bi ustavo v konkretni situaciji razložili na najboljši možen način – vse, kar bi zahtevali, je, da Državni zbor spoštuje demokratična pravila, ki jih je sprejel sam.
I. K.