Predsednik SDS Janez Janša ter poslanca dr. Anže Logar in mag. Branko Grims so komentirali odločitev arbitražnega sodišča. Janša je prepričan, da bo Hrvaška Sloveniji še enkrat prodala tisto, kar je bilo ob osamosvojitvi Slovenije nesporno slovensko. Predvsem pa, da ni razlogov za slavje, saj smo “glede na stanje 25. 6. 1991 izgubili eno četrtino Piranskega zaliva in izgubili smo teritorialni stik z mednarodnim morjem”.
Janez Janša je razkril, da se v SDS včeraj namerno niso odzvali na razsodbo arbitražnega sodišča, “ker je kompleksna in smo razsodili, da ni smiselno skakati na prvo žogo in reagirati takoj, saj je treba to kompleksno zadevo preučiti”. S tem namenom se je včeraj sestal njihov izvršilni odbor, stvari preučil, se vrnil v čas kampanje, ko so nasprotovali arbitražnemu sporazumu, primerjal njihova stališča s stališči zagovornikov in skušal oceniti včerajšnji rezultat arbitraže v smislu z ostalim na dan 25. 6. 1991, ta rezultat pa poskušal primerjati tudi glede na obljube obeh strani, ko so slovenski volivci odločali o tem, ali se arbitražni sporazum potrdi ali ne. “Včerajšnja odločitev arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško na kopnem in na morju ima tri vidike – pravnega, političnega in stvarnega. Pravni vidik je nesporno dejstvo, da ta rezultat Slovenijo mednarodno pravno veže, ne glede na to, kakšno je bilo naše ali kakršnokoli stališče, takrat ko smo podpirali ali nasprotovali arbitražnemu sporazumu na referendumu. Slovenija je ne samo z določitvijo vlade ali parlamenta, ampak celo z referendumsko večino pristala na to arbitražo in rezultat včerajšnje arbitraže je v skladu s tem, kar piše v arbitražnem sporazumu in na kar smo mi takrat, ko je potekala kampanja, opozarjali,” je dejal Janša.
Zavajali so Slovence
Izpostavil pa je tudi politični vidik. Tista stran, ki je Slovenke in Slovence prepričevala, da je potrebno obkrožiti ZA arbitražni sporazum, je zagotavljala, da na podlagi tega sporazuma arbitraža nima druge možnosti, kot da določi teritorialni stik slovenskih teritorialnih voda z mednarodnimi vodami. “Tisti, ki so glasovali za arbitražni sporazum, so glasovali pod vtisom te razlage, ki je bila razširjena in kjer je prek posebnega tiska prišla v vsa gospodinjstva – z narisanim zemljevidom.” Omenil je tudi sklep, ki je bil v DZ skoraj soglasno sprejet leta 2013: “Tam piše, da Slovenija razume, da bodo določali mejo med Slovenijo in Hrvaško samo v tem smislu, da določijo ozemeljski stik z mednarodnimi vodami in zagotovijo Sloveniji pravice, kakršne je imela 25. 6. 1991. Takrat je Slovenija nadzorovala celoten Piranski zaliv in je imela neoviran dostop brez kakršnih koli omejitev v mednarodne vode.”
“Te razsodbe enostransko ni možno uresničiti”
Janša pa je govoril tudi o stvarnem vidiku te razsodbe, ki pa je praktično najpomembnejši. “Če za pravni vidik velja, da Slovenijo ta arbitraža pravno veže in da jo pravno veže samo, v kolikor pravno veže to tudi Republiko Hrvaško, je stvar nesmiselna in se je možno o tem s pravniki, politiki, strokovnjaki pregovarjati, ko pa gre za stvarni vidik, ostaja neizpodbitno dejstvo, da te razsodbe ni možno enostransko uresničiti. Oziroma, če bo Slovenija enostransko zdaj sprejela zakonodajo, na podlagi katere bo tisto, kar je pri Sloveniji ključno, vključila v pravni red, tisto, kar pa ni bilo prisojeno in kar mi mislimo, da je slovensko in je bilo slovensko na dan razmejitve, 25. 6. 1991, pa prepustila Hrvaški, se bo Slovenija enostavno ustrelila v koleno. V tem primeru Hrvaški ne bo treba ničesar narediti, samo pobrati tisto, kar bo ostalo na mizi.”
Arbitražni sporazum ne upošteva razsodbe pravičnosti
“Tisti, ki govorijo, da bo Slovenija sama enostransko in pravno implementirala te reči iz arbitražnega sporazuma, se ne zavedajo, kaj govorijo. Mi smo poskušali včeraj opozarjati pred prenaglimi izjavami, delno so ta opozorila zalegla, v večini primerov pa, žal, ne. Kar je ključno v zvezi s stvarnim vidikom pri razsodbi arbitraže, pa je nesporno dejstvo, da tukaj sosednja Hrvaška igra spretno igro, in če se bo Slovenija obnašala tako kot do zdaj, bo Hrvaška v nadaljevanju nekaj, kar je bilo nesporno naše ob osamosvojitvi, to Sloveniji še drugič prodala, in to za visoko ceno, oziroma zna se zgoditi, da nam bo prodala manj od tega, kar je bilo naše, in to drugič. Prvič se je to zgodilo, ko je slovenska vlada, in ljudstvo je to žal potrdilo na referendumu, pristala na sporazum, v katerem sta bili dve ključni napaki – med drugim ni jasno pisalo, da je naloga arbitraže določiti stik slovenskih teritorialnih voda z mednarodnimi vodami vsaj v neki obliki, kot je to določal sporazum Drnovšek – Račan. V sporazumu je tudi pisalo, da se tudi morska meja med Slovenijo in Hrvaško določa na podlagi mednarodnega prava, samo stik pa se določi na podlagi mednarodnega prava, dobrih sosedskih odnosov in načela pravičnosti.” Janša pa ugotavlja, da v včerajšnji razsodbi pravičnost ni nikjer omenjena. “Dejansko ta razmejitev na morju in določitev tega stika nima nobene zveze s pravičnostjo.”
Vse pravice pripadle Hrvaški – Sloveniji nič več besede kot drugim, ki tam plujejo
“Slovenija je včeraj živela v pričakovanju, tudi jaz osebno, vse do tiste zadnje točke do t. i. stika, da bo rešitev blizu sporazuma Drnovšek – Račan. Ta sporazum je podaljšal mednarodne vode de facto do naših teritorialnih voda in je zagotovil ozemeljski stik, kljub temu da je dno še vedno pripadalo Hrvaški. Ampak vode so bile teritorialne, slovenske na eni strani, na drugi strani mednarodne. Ni bila čarovnija, stvari so bile jasne, ta stik, ki pa je tukaj določen, ki tudi v tem koridorju pušča hrvaško teritorialno morje, in v tem hrvaškem teritorialnem morju se Sloveniji in tudi vsem drugim zagotovijo nekatere pravice oziroma se zagotovi delitev nekaterih suverenosti, ki jih Hrvaška deli tudi z drugimi – ne samo s Slovenci, ampak vsak lahko tam pluje. Če se karkoli zgodi, posreduje Hrvaška. Hrvaška ima pravico sprejemati predpise tudi za ta del svojega teritorialnega morja, Hrvaška lahko tam postavlja svoje umetne otoke, tam lovi ribe, Hrvaška lahko tam dela znanstvene raziskave, tam postavi kolikor hoče naftnih ploščadi, ploščadi za raziskavo morskega dna … Nobene od teh pravic Slovenija nima. Tiste pravice, ki jih Slovenija ima, niso izključno slovenske, ampak so splošne ali pa deljene s Hrvaško,” je po temeljitem pregledu, kaj arbitražni sporazum sploh prinaša, ugotovil Janša.
Janša prepričan, da se bodo dogovarjanja nadaljevala, ko bo Hrvaška vstopala v schengensko območje
Janez Janša vidi v arbitražnem sporazumu drastično razliko v primerjavi s sporazumom Drnovšek – Račan. In njegov pogled v prihodnost? “Če se bo Evropska unija stabilizirala, se naprej krepila in širila svoje svoboščine v prihodnjih letih, bo Hrvaška vstopala v schengensko območje,” je dejal Janša ter razkril, da je pred nekaj dnevi Hrvaška dobila dostop do schengenskega informacijskega sistema, naslednji korak pa je vstop v schengen. “Zelo težko neka država vstopi v schengensko območje, če nima urejenih temeljnih mejnih vprašanj s tistimi državami, ki so že v tem območju. Takrat bo to vprašanje ponovno aktualno. Vprašanje, za katerega Hrvaška pravi, da pravzaprav včeraj ni obstajalo oziroma ni bilo nič drugačno od te razsodbe, se bo tudi zaradi te razsodbe takrat pojavljalo na meniju. Lahko si predstavljate, kaj se bo dogajalo: Slovenija bo pogojevala – upravičeno, saj bo imela vse pravno-formalne razloge – in Hrvaška se bo pogajala. Trdno sem prepričan, da bo takrat Hrvaška pristala na rešitev, kakršna je bila včeraj dosojena, vendar ne v obliki pristanka na sodbo arbitražnega sodišča, katerega ne priznavajo. Hrvaška ponuja nekaj, kar piše tudi v včerajšnji razsodbi, to pa je, da se to, kar je arbitraža določila, lahko kadarkoli dopolni ali spremeni z bilateralnim mednarodnim dogovorom,” je dejal prvak SDS in strnil: “To bo trenutek, ko bo Hrvaška še drugič prodala Sloveniji manj, kar smo imeli 25. 6. 1991.”
Ne gre za nevednost, ampak za namerno zavajanje
Janša opozarja, da včeraj ob razglasitvi arbitražnega sporazuma nihče ni jasno in eksplicitno povedal, kje je meja na morju. Po njegovem v poročanju in interpretiranju arbitražnega sporazuma ne gre za nevednost, ampak za namerno zavajanje. “Slovenija na morju meji na Italijo in Hrvaško. Ne meji na mednarodne vode. Tisti, ki tukaj prodaja drugačno razlago, tega ne dela iz nevednosti, ampak namerno zavaja, in to nikomur ne koristi. Slovenija se lahko spopade s to situacijo, če je vsaj približno enotna, približno enotna pa bo pod prvim pogojem, da bomo priznali stanje takšno, kot je. Če bomo sami sebi lagali, smo že na poti naslednjega strela v lastno koleno.”
Grims opozarja na ljudi, ki so ostali “v kotih”
Mag. Branko Grims pa je poudaril, da so bila njegova opozorila v zvezi z arbitražnim sporazumom preslišana. “Ker niso upoštevali načela pravičnosti, arbitri niso dobro opravili svojega dela. Rešitve, ki so pred nami, ne rešujejo vsega tistega, kar je bilo včeraj predstavljeno. Uporaba katastra pomeni, da so ostali mnogi koti, v katerih so tudi ostali konkretni ljudje. Tega ni odpravila ta arbitražna odločba –morda bi to odpravili, če bi imeli normalnega sogovornika, toda sogovornika na drugi strani nimamo. Hrvatje pravijo, da to zanje ne velja. Vsako enostransko uveljavljanje te pogodbe lahko povzroči dodatne težave v življenju ljudi, ne pa jih rešuje.”
“Slovenija je prvič v zgodovini prikrajšana država”
Prepričan je, da se dodaten problem pojavlja tudi na področju pomorstva. “Če ostane pri morebitnem enostranskem uveljavljanju takšna rešitev, kot je zdaj, to pomeni, da je Slovenija prvič v zgodovini dejansko prikrajšana država, da nima neposrednega teritorialnega stika z odprtim morjem. To pomeni, da je ravno na tisti osnovi, strateški točki spodletelo vse na celi črti.” Ob tem je prepričan, da to konfliktov na morju ne bo odpravilo. “Spet smo na istem – enostransko uveljavljanje bo povzročilo samo posledice. Dobili bomo neko permanentno cono potencialnih konfliktov, kar ni dobro.” Poudarja, da bi se dalo marsikaj urediti, če bi imeli na drugi strani ustreznega sogovornika – pa ga nimamo.
Logar prepričan, da je treba javnost seznaniti z rezultati tega sporazuma
Dr. Anže Logar pa je včerajšnji razglas arbitražnega sporazuma slikovito opisal kot “festival velikih besed”, predvsem tistih, ki so dobro zaslužili s tem sporazumom, ki so na tem sporazumu gradili politično kariero in tistih, ki so v implementaciji arbitražnega sporazuma, ne vedoč kakšen je, našli neko zgodbo o uspehu v okviru svojega mandata. Vendar pa je arbitražni sporazum prinesel rešitev, ki je nihče od teh treh ni pričakoval. “Pri tistih, ki smo bili včeraj na odboru za zunanjo politiko v zaprtem delu in smo opravili pogovor s strokovnimi sodelavci, ki so pripravljali arbitražni sporazum in vseskozi sodelovali pri arbitražnem sporazumu, pa niso bili med tistimi, ki so dobivali po več deset tisoč, več sto tisoč ali večmilijonske honorarje za svoje delo, je bilo vzdušje popolnoma drugačno kot mnenja tistih, ki so v oddajah predstavili rezultate arbitražnega razsodišča. Če boste tiste vprašali, vam bodo dali zelo realno oceno.” Prepričan je, da je treba razpravo o arbitražnem sporazumu opraviti tudi v javnem delu, da bo torej javnost seznanjena z rezultati tega sporazuma.
M. S.