Palestinskega vprašanja ni mogoče rešiti brez tega, da bi zagotovili vsaj minimalne pogoje za to, da bi dve državi nastali v miru in tudi živeli v miru. V nadaljevanju objavljamo magnetogram razprave predsednika SDS Janeza Janše na parlamentarnem Odboru za zunanjo politiko ob obravnavi točke “Priznanje Palestine kot neodvisne in suverene države” z dne 28. novembra 2014, ki je aktualen še danes, saj je Vlada RS včeraj soglasno sprejela sklep, da nadaljuje postopek priznanja Palestine kot neodvisne in samostojne države.
“Del javnosti, ki to razpravo spremlja po televiziji, razume to temo kot nekaj, kar ni ravno ključni problem Slovenije v tem času. S tem se je sicer možno delno strinjati, delno pa tudi ne. To, kar bo Slovenija naredila s tem vprašanjem oziroma ali se bo odločila za priznanje Palestine ali ne, v tem času ne bo odločilno vplivalo na razmere. Je pa to vseeno pomemben drobec, ker je del nekega širšega dogajanja. In tukaj se je treba zavedati, da posledice takšnih odločitev, ki se sprejemajo daleč stran od situacije, seveda nosijo tisti, ki živijo tam. Nobeden za tem omizjem ne bo čutil nobenih neposrednih posledic, ne glede na to, kakšno odločitev bomo mi tukaj sprejeli.
V zadnjih dvajsetih letih sem sodeloval na številnih mednarodnih forumih, kjer se je razpravljalo o tem vprašanju. Pa moram reči, da je bilo malo takih priložnosti, kjer bi se v razpravi tako izpuščalo nekatera zgodovinska dejstva. Prvo se navezuje na to, kar sem rekel že v začetku, da so namreč Združeni narodi dve leti po koncu druge svetovne vojne sprejeli resolucijo, s katero so na ozemlju Palestine v bistvu ustanovili dve državi, in so to naredili brez tega, da bi po prvem koraku naredili še drugega in zagotovili vsaj minimalne pogoje za to, da bi ti državi nastali v miru in tudi živeli v miru. V resoluciji je pisalo, da se udejanji po šestih mesecih od odločitve, in ko je zadnji tank britanske okupacijske vojske zapustil glavni trg v Jeruzalemu, se je začela prva vojna med Palestinci oziroma Arabci in Izraelci. In tisti, ki so prvi napadli, niso bili Izraelci, ampak Arabci. In takoj je bila zraven tudi koalicija sosednjih arabskih držav in Izrael je bil prvi, ki se je boril za svoj obstoj. In mednarodna skupnost je to več ali manj opazovala.
Tisti, ki so v generalni skupščini dvignili roke za rešitev, ki je bila nedomišljena, so si te roke umivali, ampak od dvanajste ure, ko so Britanci zapustili svoj sedež okupacijske uprave, do večera je bilo že toliko žrtev, da jih nihče ni mogel prešteti. Nekateri ste govorili o tem, kakšne vojne so bile kasneje itd. Skratka, problem Palestine ni nastal tako, da bi neka vojaško močna država, kot je Izrael, okupirala sosednjo državo in bi zdaj to držala pod okupacijo, ampak se je oboroženi konflikt začel prvič zaradi pomanjkljive odločitve mednarodne skupnosti in drugič zaradi agresije arabske strani. Izraelci niso napadli in bili so tudi bistveno šibkejši. Kdor je bral zgodovinske vire iz tistega časa, mora temu pritrditi. Ampak zaradi te tragične izkušnje holokavsta je Izrael postal trdoživ narod, ki je pariral stokrat močnejši vojaški sili, in danes je tam razmerje takšno, kot je.
Zaradi tega tudi situacija, ki jo imamo danes pred seboj, s tem priznanjem, ni primerljiva s situacijo, v kateri smo bili mi, ko smo se odločili za osamosvojitev. V zadnjih dneh sem poslušal vrsto izjav, tudi nekaterih spoštovanih kolegov za to mizo, ki so govorili, da če smo sebi dali to pravico, potem jo moramo priznati tudi drugim. To pravico jim je svet priznal že leta 1947, vendar arabski svet ni pristal na izraelsko državo, ni pristal na rešitev dveh držav na ozemlju Palestine, ampak se je takrat okrepil džihad, sveta vojna. V tem trenutku je najmočnejša politična sila v Palestini Hamas, ki ima večinsko podporo tudi med prebivalstvom in ki ne pristaja na to, o čemer ste govorili za to mizo. Ne pristaja na to. S spletne strani sem natisnil zadnjo različico statuta Hamasa v angleščini, ki je na voljo, in vam bom prebral samo šest stvari iz tega statuta. V preambuli njihove ustave, kot oni to imenujejo, piše: “Da bo Izrael obstajal samo toliko časa, dokler ga islam ne bo preplavil.” V trinajstem členu piše: “Iniciative tako imenovane mirne rešitve in mednarodne konference so v nasprotju z osnovnim principom Hamasa.” V zadnjem odstavku trinajstega člena piše: “Ni druge rešitve za palestinsko vprašanje kot sveta vojna. Ni mogoče rešiti palestinskega vprašanja drugače kot s sveto vojno – džihadom.” 17. člen, ki bo zanimiv za kolegice poslanke, nima pa neposredne veze s palestinsko državo, ali pa tudi, govori o vlogi muslimanskih žensk: “She is the maker of man.” Njena vloga je, da vzgaja otroke za sveto vojno. Potem imamo 28. člen, kjer se od vseh sosednjih arabskih držav, ki obkrožajo Izrael, zahteva, da omogočijo, da odprejo svoje meje borcem svete vojne do dokončnega uničenja Izraela. V predzadnjem členu piše, da je opustitev boja za uničenje Izraela in delo proti /nerazumljivo/ veleizdaja in naj bo prekleta v Alahu. Poglejte, to je uradni dokument politične sile, ki ima zaradi takšnih in drugačnih razlogov in zgodovine, tudi zaradi napak druge strani in mednarodne skupnosti, daleč večinsko podporo v Palestini.
Poglejmo, kako je to potekalo v Sloveniji. 6. decembra 1990 je slovenska skupščina, katere nasledniki smo v parlamentu, sprejela izjavo o dobrih namenih. To je bilo nekaj tednov pred plebiscitom. Vsebina te izjave o dobrih namenih je kasneje postala v bistvu del ustavnega gradiva, ko je bila leto kasneje sprejeta Ustava RS. V tej izjavi o dobrih namenih smo sporočili vsem, takratni Jugoslaviji in svetu, da ima Slovenija pri procesu osamosvajanja dobre namene, da vzpostavljanje samostojne slovenske države ni usmerjeno zoper nikogar v Jugoslaviji in izven nje. Zapisali smo, da se bo Slovenija zavzemala za nenasilno reševanje konfliktov v svetu, da se bo vključila v evropski sistem kolektivne varnosti in sodelovanja in tako dalje. Mislite, da bi Slovenijo kdo priznal, če bi mi v to izjavo napisali, da je naš cilj priključitev Furlanije – Julijske krajine ali Koroške? To so bila nekoč slovenska ozemlja. In če bi napisali, da ni druge poti kot vojna, da pridemo do tega cilja. Mislite, da bi Slovenijo kdo priznal? To so zgodovinska dejstva.
Ni zgodovinsko dejstvo to, da jo je toliko in toliko držav priznalo, nekatere niso niti končale ratifikacijskega procesa palestinske države, ker to od leta 1947 v bistvu sploh ni vprašanje. Palestinci imajo pravico do svoje države, že po prvi resoluciji, ki je dala pravico tudi Izraelu. Vendar dajanje legitimnosti temu, kar sem vam zdaj citiral, z neko politično akcijo, ki v praksi ne bo čisto nič spremenila, ker v praksi razmerje sil ne bo nič drugačno, bo samo okrepilo ekstremistične zahteve na obeh straneh, in tega se je treba zavedati. Palestinske politične sile morajo iti skozi nek proces, kjer se bodo njihovi programi očistili teh iluzij, da lahko palestinska država nastane in da lahko nekatera ozemlja dobijo nazaj s sveto vojno. S tem, da se cilji Hamasa ne ustavijo samo pri Palestini. Nisem vam prebral členov, ki govorijo o tem, da so ambicije precej večje. Dokončna mednarodnopravna legitimiteta Palestine z vsem tem, kar to pomeni, je vendarle nek instrument, če hočete tudi instrument pritiska za to, da pride do teh sprememb. Če tega mednarodna skupnost ne uveljavi pri tem procesu, se bo samo ponovila – sicer v manjši meri, ker so zdaj razmere drugačne – napaka iz leta 1947, ko je bila sprejeta neka resolucija, niso pa bili zagotovljeni minimalni pogoji, da bi se ta resolucija vsaj na koliko toliko miren način uresničila.
V Evropi se zdaj delimo na dve strani: na tisto, ki se kompleksnosti te situacije zaveda, in na tisto, ki mogoče tudi zaradi nepoznavanja in takšnih ali drugačnih ciljev enostavno ene plati ne vidi. Zelo dobro je, da imamo empatijo do žrtev v Gazi ali Izraelu, kadar padajo Hamasove rakete na naselje v Izraelu, s tem, da je treba imeti tukaj tudi empatijo do lastnih žrtev, ki jih še nismo pokopali, pa do žrtev taborišč in morišč, ki so v Sloveniji. Sicer ta empatija ni iskrena. Več besed porabimo za tisto, kar morajo rešiti drugi, kot za tisto, kar bi morali rešiti sami.”
J. F.