“Nikoli ne bi pisal o Stanovniku, če mu Mestna občina Ljubljana ne bi postavila spomenika. Ker pa je bil fanatično nastrojen proti samostojni slovenski državi, in to v funkciji člana in predsednika predsedstva Socialistične Republike Slovenije (obdobje 1984–1990), se mi je zdelo primerno, da o njem napišem kritično politično biografijo,” je publicist in raziskovalec arhivov Igor Omerza pojasnil, zakaj se je lotil pisanja knjige o Janez Stanovniku, ki so ga lažno poimenovali “oče naroda”.
Raziskovalec udbovskih arhivov in publicist mag. Igor Omerza nadaljuje z intenzivnim raziskovanjem naše polpretekle zgodovine, ki jo je zaznamoval totalitarni komunistični sistem. V začetku poletja smo se z njim pogovarjali o njegovi knjigi Udba in akcija Sever, sedaj pa smo z njim govorili o njegovi najnovejši knjigi, ki nosi naslov Pravi obraz Janeza Stanovnika!
Gospod Omerza, v zadnjih dveh desetletjih se spominjamo Janeza Stanovnika predvsem kot predsednika zveze borcev, kot človeka, ki je simboliziral prejšnji režim, a hkrati skušal s pomočjo zadnjega šefa CK ZKS Milana Kučana, ljubljanskega župana Zorana Jankovića in drugih ohranjati številne partizansko-partijske mite tudi v samostojni, demokratični Republiki Sloveniji. Kaj vas je spodbudilo, da ste se lotili pisanja knjige o Janezu Stanovniku?
Nikoli ne bi pisal o Stanovniku, če mu Mestna občina Ljubljana ne bi postavila spomenika. Ker pa je bil fanatično nastrojen proti samostojni slovenski državi, in to v funkciji člana in predsednika predsedstva Socialistične Republike Slovenije (obdobje 1984–1990), se mi je zdelo primerno, da o njem napišem kritično politično biografijo.
Začetnemu poglavju v knjigi ste dali naslov “Kdo je bil ta brkati mož?”. Ob tem ste objavili njegov življenjepis, ki ga je za svoje partijske potrebe napisal Stanovnik novembra 1946 v srbohrvaščini …
To je izjemen dokument, prvič javno objavljen v tej knjigi. Vsak komunist je moral biti vezan v neko osnovno organizacijo, in ker je bil Stanovnik takrat Kardeljev tajnik, Kardelj pa je bil minister za konstituanto in podpredsednik vlade FLRJ, je bil vezan v vladno osnovno organizacijo v Beogradu.
Iz tega njegovega srbohrvaškega življenjepisa je razvidno, da je, čeprav je izhajal iz verne katoliške družine, že pred drugo svetovno vojno izgubil vero v Boga in da se je vse bolj navduševal nad marksistično literaturo.
Nasploh je težko slediti nekaterim pomembnim mejnikom v njegovem življenju, ker je sam dajal popolnoma nasprotujoče si izjave. Tako sem večkrat moral povedati vse variante. Npr., da je postal ateist pred vojno, da je postal takšen med vojno, in končno, da je vero izgubil šele po vojni. Tega prehoda mu ne očitam, to se dogaja, očitam mu, da je postal komunist aprila 1944 (kandidat za partijo pa decembra 1943) in hkrati še vedno deloval kot krščanski socialist in tako neženirano zavajal svoje krščanske tovariše.
No, kljub temu je ob izbruhu druge svetovne vojne spadal v krog krščanskih socialistov, ki ga je vodil Edvard Kocbek. In kot vemo, so se krščanski socialisti konec aprila 1941 vključili v Protiimperialistično fronto, ki pa se je šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. V njej pa so glavno vlogo seveda igrali komunisti.
Že od samega začetka so obvladovali in izkoriščali koalicijsko OF za načrtovani revolucionarni povojni prevzem oblasti. Iz Slovenije so želeli narediti sovjetsko (torej stalinistično) republiko. Nadvlado so formalizirali z Dolomitsko izjavo in tako postali edino dovoljena politična stranka.
Kaj se sicer ve o Stanovnikovem življenju v prvih mesecih druge svetovne vojne? Je takrat še študiral, preden je šel – mislim da leta 1942 − v partizane?
Leta 1940 se je vpisal na pravno fakulteto, toda študij prava je končal šele po vojni v Beogradu. Med ljubljanskim študijem je aktivno deloval proti italijanskemu okupatorju. Nekdo ga je zaradi tega ovadil in oktobra 1941 je bil aretiran. Posledično je preživel tri mesece v preiskovalnem zaporu. Februarja 1942 je bil izpuščen in že kmalu zatem je odšel v partizane.
V knjigi ste na strani 25 objavili sliko Janeza Stanovnika, ko govori na nekem partizanskem zborovanju leta 1944. Pod sliko ste napisali, če vas citiram, “prikriti komunist med krščanskimi socialisti”. Kot je razvidno iz vaše knjige je bil Stanovnik zelo hitro dobro zapisan pri vodilnih slovenskih komunistih. Kako to?
Fotografija je bila narejena 30. julija 1944 na mitingu v gozdu pred Branikom. Takrat je že bil komunist, a je še vedno navzven veljal za krščanskega socialista, kajti kot sam zatrdi v življenjepisu: “Takoj po sprejemu je izgleda CK KPS smatral za bolj pravilno, da ne sodelujem izrecno v partijskih organizacijah, ker sem med množicami še vedno veljal za krščanskega socialista.” To je bila prefrigana in zahrbtna politika partijskega vrha! Na tem njegovem skrivaštvu očitno temelji trajno zaupanje, ki mu ga je izkazoval nesporni komunistični voditelj Kardelj.
Vlogo krščanskega socialista je, kot je razvidno iz vaše knjige, igral še prve mesece po drugi svetovni vojni, pri čemer pa je po vaše Edvard Kocbek maja 1946 odkril to Stanovnikovo dvojno vlogo.
To je razvidno iz Kocbekovih dnevniških zapisov. Ko še ni vedel za Stanovnikov prestop, je novembra 1945 zapisal, da je slovenski politični prostor človeško in moralno zelo nečist, da je med intelektualci razvito partijsko skrivaštvo, da vstopajo tajno v partijo, na zunaj pa tega še nočejo ali ne smejo povedati. “Izgleda, da je nekaj takih skrivačev celo med krščanskimi socialisti. Tiho masovno izdajstvo.“
Takrat je Stanovnika še vedno imel za krščanskega socialista. To se spremeni maja 1946, ko je ugotovil na samem sebi sovraštvo ljudi, ki so duhovno glajhšaltali in ne morejo v svoji sredini trpeti izjeme, ki jih demaskira in demantira, ter pri tem omenja Stanovnika. K temu je aprila 1951 neprizanesljivo in posmehljivo zapisal, da je Stanovnik “pol paž pol mežnar”.
Glede na povedano verjetno niti ni tako presenetljivo, da mu je v začetku maja 1945 v Trstu, kot je sam dejal, tovariš Kardelj predlagal, naj gre z njim v Beograd. Z Edvardom Kardeljem je v Beogradu ostal do leta 1952. Večino časa kot njegov tajnik oziroma šef kabineta.
Šlo je za ukaz. Takoj po končani vojni je zato v Beogradu delal v Kardeljevem ministrstvu za konstituanto. Ker pa je šlo za delo, ki bi ga moral opravljati pravnik in ne pravniški bruc, se je Stanovnik potožil Kardelju, da mu delo kljub garanju ne gre od rok, zato ga je le-ta postavil za svojega tajnika.
V knjigi na strani 52 ste zapisali, da ga je Kardelj za zvesto delo leta 1952 poslal v New York. Nedvomno je bila to za tiste čase res lepa nagrada.
Gotovo je šlo za karierno napredovanje, kajti v New Yorku je prevzel funkcijo svetnika Stalne misije FLRJ pri OZN. Po drugi strani pa si za takšno službo v tujini moral biti stoodstotno preverjen in za totalitarni režim najvišjega zaupanja vreden človek.
Kot pišete v knjigi, se je Stanovnik iz ZDA leta 1956 najprej vrnil v Beograd, kjer je postal namestnik direktorja Inštituta za mednarodno politiko, od leta 1958 do 1962 je bil tam direktor, nato se je še istega leta iz Srbije vrnil v Ljubljano, kjer je začel poučevati na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Leta 1964 je celo postal njen dekan. In kot pišete, je bil takrat tam vnet zagovornik Kardeljevega samoupravljanja.
Prav v letu 1964 ga najdemo tudi kot vnetega zagovornika Kardeljevega samoupravljanja, in to v polemiki z znanim slovenskim nerežimskim sociologom Veljkom Rusom, ki ga je Udba zalezovala pod kodnim imenom Koordinator. Rusu je namreč Stanovnik v strokovni reviji Teorija in praksa očital neznastvenost njegove teze, da je delavec tudi v samoupravnem socializmu v mezdnem odnosu. Stanovnik je tudi ostro nastopil proti Rusovi trditvi, da so možnosti samoupravljanja minimalne, če se ne preoblikuje celoten ekonomsko-politični sistem. Po Rusu je to mogoče samo z institucializacijo opozicionalnih tenzij, beri med vrsticami, z uvedbo strankarskega sistema. To pa ni mogoče, kardeljansko pribije Stanovnik, ker se samoupravljalci zavedajo svojih revolucionarnih pridobitev in zategadelj niso pripravljeni nasedati političnim agitatorjem, ki si želijo vrnitev na staro.
No, karierna pot ga je leta 1965 za eno leto spet vodila v tujino, nato je postal minister v zvezni vladi, potem je spet odšel v tujino. Tam je ostal vse do leta 1982, kar mu je posledično na stara leta prineslo visoko pokojnino iz tujine. Mu je tudi takrat pri odhodu v tujini pomagal Edvard Kardelj?
Oktobra 1965 je odšel v Ženevo, kjer je nastopil položaj svetnika generalnega sekretarja Konference OZN za trgovino in razvoj, ki jo je vodil U Tant. No, leta 1967 ga najdemo spet v Beogradu, kjer je postal član zvezne, Špiljakove vlade. Že naslednje leto, 1968, ga je U Tant, tedaj že v funkciji generalnega sekretarja OZN, povabil, da prevzame položaj izvršnega sekretarja Ekonomske komisije OZN za Evropo. Mika Špiljak Stanovnika ni hotel izpustiti, a takrat je posredoval vsemogočni Kardelj in Stanovniku je bilo dovoljeno začasno oditi v Ženevo, kjer pa je “začasno” ostal vse do božiča leta 1982!
Kako pa je potem Janez Stanovnik v prvi polovici osemdesetih let postal najprej član, nato pa tudi predsednik predsedstva Socialistične Republike Slovenije? Kdo mu je takrat pomagal, saj vemo, da je njegov »zaščitnik« Edvard Kardej leta 1979 umrl?
Njegov veliki prijatelj France Popit, s katerim sta skupaj kot politična aktivista med vojno hodila po terenu, ga je leta 1984 povabil v svoje predsedstvo. Tu je bil 4 leta precej neopazen član in leta 1988 je postal predsednik predsedstva. Tako kot prijatelja Kocbeka je izdal tudi prijatelja in dobrotnika Popita, kar zelo natančno opisujem v knjigi. Malo pred izdajo je rekel za zagrebško TV: “In midva sva bila s tovarišem Popitom kot dva brata, on je bil komunist, jaz krščanski socialist, toda midva sva kot brata po krvi. Ne bo nobeden, nobeden, niti on dal mene niti jaz njega, torej, toliko sva se sorodstveno povezala za časa tega boja in v tej vojni.”
V knjigi imate tudi poglavje, ki nosi naslov Stanovnik do komolcev v aferi JBTZ. Vemo, da je postal predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije 6. maja 1988, afera JBTZ pa se je vsaj javno začela 31. maja 1988 z aretacijo Janeza Janše in Ivana Borštnerja. Kaj pravijo dokumenti o njegovi takratni vlogi v tej zadevi?
Bil je v ožji skupini, ki je bila seznanjena s tajnimi pripravami na aretacijo Janeza Janše. O tem podrobneje pišem v knjigi JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje. Tu pa le obdelam njegovo debelo laganje, da ni vedel nič o najdbi vojaškega dokumenta pri Janši na Mikro Adi. To se je zgodilo na parlamentarni preiskovalni komisiji JBTZ, 26. februarja 1996! Ker je imel Stanovnik pred komisijo status priče, je to pomenilo tudi krivo pričanje.
V knjigi navajate intervjuje iz druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki jih je dajal Stanovnik za različne jugoslovanske časopise in iz katerih je razvidno, da je praktično do konca prejšnje države na veliko prisegal na avnojsko Jugoslavijo in na socializem… In objavljate tudi njegov znameniti intervju za črnogorsko Pobjedo, v katerem je aprila 1989 dejal: “Zame bi bila odcepitev Slovenije samomor.”
Ker je to povzelo Delo, je ta njegova izjava splošno znana. Toda jaz v knjigi obdelam tudi manj znane protiosamosvojitvene izjave, ki jih je natrosil v jugoslovanskih medijih, na javnih tribunah, kot tudi razkrijem večinoma do sedaj neznane izjave iz arhivskih dokumentov.
V intervjuju za zagrebški Danas je celo bombastično dejal: “Lahko danes v mene strelja, kdor hoče, toda od jugoslovanske usmeritve ne bom odstopil, dokler bom živ.”
Četrtemu poglavju v knjigi ste dali naslov Stanovnikovo slavljenje Ertla in Udbe. Pri tem ste objavili tudi dve sliki, na katerih sedijo skupaj Tomaž Ertl, Andrej Marinc in Janez Stanovnik. Po vaše sta bila Ertl in Stanovnik “tesen udbovsko-politični dvojec”. V tem poglavju imate objavljen tudi magnetogram zapisnika 91. seje Predsedstva Republike Slovenije iz 11. aprila 1990. Zakaj je zanimiv?
Tomaž Ertl je bil desetletje (1980–1990) notranji minister in s tem tudi predstojnik Udbe. Stanovnik mu je dal tri odpustke. Prva dva, da zanj da roko v ogenj in podelitev visokega odlikovanja, sta se zgodila v letu 1989. Tretjega je prejel 11. aprila 1990, tri dni po zmagi Demosa, ko je Stanovnik na seji predsedstva izjavil in ostal živ, da naša Udba v zadnjem desetletju ni delovala politično, ona ima nasprotno “izreden pomen in izjemno vlogo… v preobrazbi naše družbe”. Tako je torej Stanovnikovo predsedstvo v svojih zadnjih izdihljajih skušalo Udbo prikazati kot napredno progresivno silo in na ta način pokriti vse packarije, ki jih je počenjala v desetletju, ko je bil notranji minister Tomaž Ertl! Ta seja je tako šokantna, da sem jo podrobno analiziral in raztrgal z dokumentiranimi dejstvi o delovanju Udbe pod Ertlom.
In še za konec. V Epilogu ste zapisali, da si Janez Stanovnik ob vsem povedanem nikakor ne zasluži, da mu je Mestna občina Ljubljana iz davkoplačevalskega denarja postavila spomenik. Omenjate spomenike, ki so bili postavljeni ljudem s sporno, celo z udbovsko preteklostjo, hkrati pa omenjate ljudi, ki bi si po vašem mnenju resnično zaslužili spomenik v Ljubljani! Po moje bi si to zaslužil dr. Jože Pučnik. Vi predlagate še tri druge politične emigrante, disidente…
Seveda bi si spomenik v Ljubljani zaslužil tudi Jože Pučnik in ga bo tudi dobil. Prav tako v knjigi omenjeni velikani osamosvojitve: Ciril Žebot, Franc Jeza in Janez Toplišek. Kdaj bodo omenjeni in še nekateri drugi dobili spomenike v Ljubljani, ne vem, a gotovo jih bodo, saj se počasi vse izravna.
Biografija
Igor Omerza se je rodil leta 1950 v Ljubljani. Diplomiral in magistriral je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. V drugi polovici osemdestih let prejšnjega stoletja je sodeloval v procesih demokratizacije in nato osamosvajanja Slovenije. Deloval je kot član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic, nato v stranki Slovenska demokratična zveza, ki je bila ustanovljena v začetku leta 1989. Po njenem razpadu je deloval v okviru Demokratov Slovenije, stranke, ki se je nato marca 1994 združila z Liberalno demokracijo Slovenije. Med letoma 1991 in 1992 je opravljal funkcijo direktorja Službe družbenega knjigovodstva, nato pa funkcijo poslanca prvega sklica DZ RS. Po končanem podžupanskem mandatu v Ljubljani se je umaknil iz javnega političnega življenja predvsem v publicistično dejavnost. Na podlagi raziskovanja udbovskih arhivov je izdal številne knjige, ki so močno odmevale v slovenski javnosti. Leta 2010 je izdal knjigo Edvard Kocbek: osebni dosje št. 584, leta 2011 knjigo Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo, leta 2012 knjigo v nemščini Bombenattentate, leta 2013 knjigo 88 stopnic do pekla – Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića, prav tako leta 2013 knjigo JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje, leta 2014 knjigo Kliči U za Umor, aprila 2015 knjigo Veliki in dolgi pohod Nove revije, avgusta istega leta knjigo Karla – Udba o Dragi, maja 2016 knjigo 1984 – Orwellovo leto Agopa Stepanjana, maja 2017 knjigo Boris Pahor – V žrelu Udbe. Igor Omerza je leta 2018 skupaj z ekonomistom Radom Pezdirjem izdal tudi knjigo Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB. Lani je izdal knjigo Temna stran Dela – Osupljiva anatomija režimsko-udbovskih labirintov, letos pa knjigo Udba in akcija Sever. Je avtor tudi nekaterih drugih knjig.
Metod Berlec