Ravnokar sprejeti zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč razkriva vse, kar je narobe s slovensko levico, in še posebej z ljubljansko politiko. Gre za pietetni zakon, ki ureja izkop, identifikacijo, dostojen pokop in trajen spomin na žrtve iz prikritih grobišč po drugi svetovni vojni – predvsem žrtve povojnih pobojev komunističnih oblasti. Za zakon je glasovalo 50 poslancev, 32 jih je bilo proti. Zakon določa, da država prevzame aktivno odgovornost za pokop posmrtnih ostankov, ki so bili desetletja nepietetno shranjeni ali brez urejenega groba. Bodoča leva opozicija se zakonu sramotno upira, župan Zoran Janković pa je napovedal celo aktivni upor.
Poglavitne rešitve zakona predvidevajo, da se posmrtni ostanki žrtev pietetno in trajno pokopljejo na pokopališču Žale v Mestni občini Ljubljana, da se 17. maj (ponovno) razglasi za nacionalni spominski dan na žrtve komunističnega nasilja, da se uredi analiza DNK in postopek identifikacije žrtev, omogoči pa se tudi iskanje odgovornosti po Kazenskem zakoniku. Zakon vsebuje konkretne roke, v katerih morajo biti določena dejanja opravljena.
Pristojna upravna enota mora po uradni dolžnosti izdati mrliške liste za vse žrtve, za katere ti še niso bili izdani – teh je kar nekaj. Podlaga za izdajo mrliških listov je znanstveno urejena zbirka Žrtve II. svetovne vojne Inštituta za novejšo zgodovino. Če ni drugih dokazov, se kot letnica smrti vpiše leto 1945, kot vzrok smrti pa uboj.
Rok za prenos posmrtnih ostankov žrtev na pokopališče Žale v Mestni občini Ljubljana se izvede v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona. Naknadno ekshumirane žrtve iz prikritih vojnih grobišč se pokoplje na isto lokacijo v sodelovanju pristojnega ministrstva in Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanja prikritih grobišč. Rok je določen z namenom zagotovitve pravočasne izvedbe, hkrati pa omogoča pristojnim organom dovolj časa za organizacijo in izvedbo vseh potrebnih postopkov.
Prvi konkretni roki
Prvič v zgodovini države smo torej dobili konkretne roke, v katerih je treba to nacionalno sramoto urediti. Levici seveda to ni všeč, saj bo ravno ta pokop posegel v jedro njihove kolektivistične ideologije, ki jo – podedovano od povojnih komunističnih eksekutorjev – nosijo še danes. Ravno razrednobojna retorika zavisti, jeze in sovraštva do uspešnejših, ki jo leva politika tako rada uporablja tudi danes, je pripeljala do največje tragedije naroda, zato bo tak pokop tudi simbolično – vsaj v njihovih očeh – napad na ideologijo, ki se je oklepajo do današnjih dni.
Odzivi opozicije predvidljivi – Jankovič najbolj neposreden
Odzivi opozicije so bili zato razumljivi, čeprav sramotni. Borut Sajovic iz Gibanja Svoboda trdi, da gre za “hiter in nedomišljen način, ki zgodbe ne bo zaprl in pripeljal do konca”.
Še bolj napadalna je bila Andreja Rajbenšu iz iste stranke, ki je povedala: “Teme, ki razdvajajo slovenski narod, predstavnikom prihajajoče koalicije pogosto služijo kot priročen mehanizem za preusmerjanje pozornosti javnosti in medijev stran od aktualnih družbenopolitičnih vprašanj. Afera Black Cube (Črna kocka, op. n.), vprašanje zakonitosti državnozborskih volitev, volilne prevare in vsiljevanje zgrešenega zakona za bogate so očitno trenutne okoliščine, ki so od te koalicije terjale, da iz arzenala zimzelenih tem potegne eno najbolj bolečih.”
Po njenem mnenju se z zakonom na podlagi šibkih, populističnih argumentov s pokopom na ljubljanskih Žalah ukinja uzakonjena lokacija Spominskega parka Teharje – po njenem gre za t. i. “zlorabo zgodovine”, je nadaljevala.
Tudi predsednica Nataša Pirc Musar, ki jo lahko danes prav tako uvrstimo med levo “opozicijo” novi vladi, ni bila nič bolj prizanesljiva, rekoč, da se “s takšnimi soloakcijami sprava oddaljuje”.
Razred zase pa je bil pričakovano ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki je celo napovedal, da bo s pravnimi službami preučil možnosti preprečitve pokopa. Medtem ko so drugi še nekako želeli ohraniti kritično distanco, je Jankovič zvenel kot kak gromovniški politikomisar iz leta 1945, rekoč: “Ljubljana bo ostala junaška, mesto heroj, svobodna. Vse bom naredil, da taka ostane” in ponovno ponovil ogabno misel, ki jo ponavlja že leta – češ da se ne sme enačiti tistih, ki so premagali nacizem in fašizem, s tistimi, ki so “prisegli nacistom”.
Jankovič povedal na glas kar si vsi na levi mislijo
Ravno Jankovičeva izjava je to, kar si mislijo tudi drugi na levici, a si tega ne upajo povedati na glas. Po njihovem namreč ni nobenih “žrtev” revolucionarnega nasilja: vsi so bili pobiti upravičeno, ker so sodelovali z nacisti ali fašisti. Zgodovinsko dokazano je, da temu ni tako: veliko ljudi je bilo pobitih zgolj zato, ker so imeli premoženje, celo takšni, ki so med vojno pomagali partizanom. Je pa to uradna – čeprav med vrsticami skrita – politika levice. Le Jankovič si upa tihi del povedati na glas, ker se ima za politično nedotakljivega (in to je v Ljubljani najbrž dejansko tudi).
Vprašanja za MOL in Žale
Na Mestno občino Ljubljana in javno podjetje Žale, d. o. o., smo naslovili vprašanje v zvezi s pokopom, in sicer, ali so že pripravili časovnico pokopov, kot jih predvideva zakon in če so že predvideli mesto pokopa. Glede na trimesečni rok, ki ga predvideva zakon, bo ta potekel že pred koncem letošnjega poletja (konec avgusta).