V petek je v prečudovitem okolju v bližini Šoštanja, pravzaprav v okolju lepih in zelenih gozdov in zdravem ter domoljubnem vzdušju, potekla slovesnost ob bližajočem slovenskem državnem prazniku, ki sta jo organizirala Združenje VSO z zahodne Štajerske in šoštanjski odbor SDS.
Lep petkov večer je bil. Plemenit, domoljuben, bogat. Bogat z vsem tistim, kar mora gojiti vsak zaveden Slovenec, domoljub in državljan, ki “da kaj nase” in na to, kar imamo in moramo imeti – svojo državo, državo, ki smo si jo izborili brez pomoči le za svoje slovenske državljane. To imamo in moramo ohraniti tudi za rodove za nami. Prav temu smo včeraj namenili svoj dan, delili smo veselje, da jo imamo, in se zavezali, da jo bomo imeli in ohranili za vedno.
Temu je bila namenjena maša za domovino pri svetem Antonu Puščavniku na Skornem pri Šoštanju. Daroval jo je plemenit in zaveden duhovnik, ki je dolga leta služboval drugje, pred kratkim pa se je vrnil v domače kraje in svoje srce posvetil služenju svojim ljudem.
Imamo svojo državo, svojo kulturo, svoj jezik. To ni samo po sebi umevno, zato si je zanjo treba trajno in neprestano prizadevati, jo hraniti in ohranjati. Prav to je bilo v središču slovesnosti, ki jo je s svojo prisotnostjo obogatil naš osamosvojitelj in osrednji govornik Janez Janša.
“Spoštovane Slovenke in Slovenci,
pred nami je 25. junij, to je največji državni praznik v državi Sloveniji. Slovenci smo šli v zgodovini skozi številne preizkušnje. /…/ V zgodovini slovenskega naroda je bilo veliko sijajnih dogodkov, veliko sijajnih narodnih buditeljev in umov, zaradi katerih smo se ohranili na tem koščku, prelepem koščku, planeta, ki si ga je marsikdo želel.
To je čas, ki je združil narod, da je postal gospodar na svoji zemlji. Slovenci imamo zdaj ta čas. Ta čas se je začel leta 1987, ko je bil spisan program osamosvajanja slovenskega naroda in demokratizacije družbe do maja 1992, ko je bila pred palačo Združenih narodov izobešena slovenska zastava in s tem /je bila Slovenija/ dokončno mednarodno priznana država. Slovenci nismo nikomur dolžni za lastno osamosvojitev. Nimamo nobenih zgodovinskih dolgov, kar se tega tiče. So države, ki so jih naredili drugi, mi smo si lastno državo naredili sami. Tisto, kar je bolj pomembno, je to, da smo to naredili enotni. Slovenski narod je bil enoten, politika je bila razdeljena. Ta enotnost naroda je bila izpričana na plebiscitu; to je pravzaprav edini trenutek v zgodovini, ko smo si sodbo pisali sami, nihče drug nam je ni, in ta sodba je bila veličastna. Ta sodba, ki smo jo pisali na plebiscitu, /je bila/ tako prepričljiva, da so bili nekateri proti, si niso upali proti tej sili naroda.
Tisto, kar v teh prazničnih dneh obhajamo v spomin na čas, ko smo Slovenci dosegli največ v svoji zgodovini, je zavest, da nič še ni trajno izgubljeno. Sami upravljamo s sabo, sami smo odgovorni za svoj glas, ki ga damo na volitvah ali referendumih, in od tega je odvisno dogajanje v državi. Korajža velja. Česar še nismo naredili, bomo v prihodnosti, ključno je, da črpamo iz časa, ki nas je kot narod združil.
Bog živi Slovenijo!”
Pred tem je imel nagovor Stane Zorko, predsednik VSO z zahodne Štajerska, ki je med drugim poudaril pomen domoljubja. Prav tako je izpostavil, da smo lahko ponosni na doseženo in na tiste, ki s(m)o čutili, da se je treba odzvati klicu domovine v časih, ko je bilo to najbolj potrebno.
Slovesnost je bila obogatena s kulturnim programom, ki so ga popestrile pevska zasedba Mačice, mlada domačinka in pevka Enja Stropnik ter harmonikarica Gaja Hladin. Ob zaključku so zbrani prižgali tudi kres kot simbol očiščenja, topline in upanja. Nato je sledilo druženje.
Vančo K. Tegov