Ob robu razprav pred referendumom o RTV-prispevku smo s strani leve medijske in politične krajine pričakovano poslušali stare floskule: napad na avtonomijo javnega servisa, preobrazba iz javne v državno televizijo, politična podreditev RTV Slovenija, razkroj radiotelevizije, krčenje javnega servisa, napad na novinarsko in uredniško avtonomijo ter seveda tudi ogrožanje demokracije in pravice javnosti do obveščenosti. To se pri nas dogaja vselej, ko pride do kakšnega razmisleka o tem, kako urejati javno RTV, da bi opravljala tisto poslanstvo, zaradi katerega je bila ustanovljena in ki ji ga narekuje zakonodaja.
Ta srenja ima glasne zvočnike in seveda preglasi vse tiste, ki v javnosti postavljajo relevantna vprašanja. Ali RTVS dobro opravlja svoje delo? Je dovolj pluralna? Ali enako kritično obravnava različne politične in nazorske strani? Ali je izbor komentatorjev dovolj raznovrsten? Ali zna priznati napako? In predvsem – ali je lahko urednik ali novinar pomembne politične oddaje v tako pomembni medijski ustanovi, kot je RTVS, oseba, ki je zgolj maturirala in je zaradi svoje skromne izobrazbe ranljiva, predvsem pa dolžna ugajati in poslušati tiste, ki so jo postavili?! Operirati se pustimo kirurgu specialistu, sodi nam diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom, na cesto pa gremo lahko z avtomobilom le, če imamo vozniški izpit; na RTVS pa javno mnenje krojijo ljudje, ki že v osnovi ne izpolnjujejo standardov, ki bi morali veljati za novinarstvo javnega servisa.
Predsednica republike Nataša Pirc Musar ne zamudi priložnosti, da se oglasi, če lahko napade obstoječo koalicijo: “Če bodo šle spremembe v smer, da bo država tista, ki bo financirala RTVS, in ne več prispevek, bomo govorili o državni televiziji.” Trditev Pirc Musarjeve, da brez posebnega RTV-prispevka ni mogoče imeti močnega in neodvisnega javnega servisa, je povsem v njenem slogu, blebetava in brez argumentov. Danska je klasično medijsko licenco odpravila in javne medije danes financira iz davčnih prihodkov, Nizozemska javne medije pretežno financira iz državnega proračuna, Francija je leta 2022 ukinila televizijski prispevek in javne medije financira iz javnih sredstev, Finska pa je klasično televizijsko naročnino že leta 2013 nadomestila s posebnim davkom. Javni servisi v teh državah zaradi tega niso prenehali biti javni servisi niti jih ni mogoče že zaradi samega načina financiranja razglasiti za »državne televizije«. Izkušnje teh držav kažejo predvsem to, da neodvisnosti ne zagotavlja položnica sama po sebi, temveč način, kako so z zakonom zavarovani stabilnost financiranja, upravljanje in uredniška avtonomija javnega medija.
V Sloveniji smo v zadnjih letih razvili še eno posebnost. Kritika medija ali novinarja se zelo hitro prevede v jezik “napadov na neodvisno novinarstvo”, “pritiskov na medije”, “ogrožanja avtonomije” in “spodkopavanja demokracije”. Vprašanje, ali je bilo nekaj objavljeno pošteno in profesionalno, tako ostane brez odgovora. Razprava se preseli k domnevni ogroženosti tistega, ki je prispevek pripravil. Novinarski izdelek izgine iz pogovora, pod drobnogledom pa se znajde njegov kritik.
Nato zgodba pogosto dobi še mednarodno življenje. O njej so obveščena evropska novinarska združenja in organizacije za svobodo medijev, od tam pa se kot ocena razmer vrne v Slovenijo. Očitek medtem dobi tuji žig, vprašanje novinarske odgovornosti pa ostane nedotaknjeno.
Javni servis, ki ga moramo državljani obvezno plačevati, mora znati odgovoriti tudi na neprijetna vprašanja o svojem delu. Pravica do kritike pripada tudi tistim, ki vsak mesec poravnajo položnico. Obveznost plačevanja ne pomeni obveznosti molčanja. Če javni servis v vsakem kritiku vidi sovražnika, se izmika odgovornosti in sam ruši zaupanje javnosti. Od ljudi ne more zahtevati denarja, njihove kritike pa razglašati za napad na novinarstvo. Kdor mora plačevati, sme tudi vprašati, kaj plačuje. In zasluži si odgovor.
Miro Petek