Zaradi poskusa atentata na nekdanjega ameriškega predsednika se je v javnosti odprla vnovična razprava o posledicah razpihovanja sovraštva. Ironično, “sovražno retoriko” najbolj obsojajo prav tisti, ki jo tudi širijo – prav Urška Klakočar Zupančič danes pridiga o “vplivu besed”, sama pa je doslej neštetokrat dokazala, da besed ne izbira – ne glede na posledice.
Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič je za državno televizijo RTV komentirala poskus atentata na Donalda Trumpa. Tam je pridigala o posledicah “sovražne retorike” in o tem, da bi se morali politiki zavedati “vpliva besed na ljudi” – ironično pa je sama del problema. Poleg tega, da je slovenski javnosti postala znana zaradi svojega neprimernega vedenja, se je v spomin javnosti zapisala tudi s svojimi izjavami, ki so daleč od “spoštljive komunikacije”.
Javnost je Urško Klakočar Zupančič spoznala kot sodnico, ki že v času sodniške funkcije ni izbirala besed, svojo ostro retoriko pa je obdržala tudi pozneje. Že takrat, ko je še sedela v sodniških vrstah, je veljala za eno od najglasnejših kritikov Janševe oblasti. Še posebej je burila duhove, ko je tedanjega predsednika vlade Janeza Janšo označila za “velikega diktatorja” in za “zafrustriranega osebka s kriminalno preteklostjo”.
Klakočarjeva je ob kritikah, kljub temu da so tedaj mnogi opozarjali, da te krnijo videz nepristranskosti in neodvisnosti sodne veje oblasti, zatrjevala, da je velika zagovornica svobode govora.
Učinek iluzorne resnice
Kmalu za tem, ko je pričela opravljati svojo funkcijo, so ji nekateri poslanci v DZ očitali grob napad na poslance, saj jih je svojem nastopu “žalila, izrekala laži, razpihovala in javno spodbujala nestrpnost ter širila sovražni govor”. To se je navezovalo na njene trditve, da je Janševa vlada “zaplinjala” ljudi, pri čemer je vsem jasno, da je njena izbira besed načrtna. Urška Klakočar Zupančič je v preteklosti že večkrat hotela na silo potegniti vzporednice med vladanjem Janeza Janše in nemškim diktatorjem – to je storila tudi v eni od preteklih oddaj Tarča, ko je nekdanjega generalnega direktorja policije ozmerjala “z vojnim zločincem, ki je počistil milijone ljudi”. Gre seveda za Adolfa Eichmanna, organizatorja “dokončne rešitve” – načrta za izkoreninjenje Judov.
Njena retorika jasno deluje na principu učinka iluzorne resnice – večkrat, ko ljudje nekaj slišijo, verjetneje je, da bodo temu tudi verjeli. Učinek iluzorne resnice je tudi razlog, zakaj oglaševanje deluje in zakaj je propaganda eno od najmočnejših orodij za nadzor nad načinom razmišljanja ljudi. Tega so se zavedali tudi v času Sovjetske zveze, zato je bila tudi želja po prevzemu vseh medijev tako velika – enako pojasnjuje tudi Golobovo prizadevanje po prevzemu državne televizije, na kateri danes vlada enoumje.
Marsikdo od vidnih politikov se je nad njenim vedenjem zgrozil, češ da česa takega v 30-ih letih še niso videli, da pa so še posebno zaskrbljujoče “njene nekatere izrečene besede in reakcije”, o tem si več lahko preberete tukaj. Nekoč se je v DZ sprehodila do poslanke SDS Anje Bah Žibert in se z njo celo zapletla v polemiko.
Tako pa se UKZ med sejo @Drzavnizbor sprehodi od svojega sedeža do klopi @PS_SDS in “prijazno” ogovori @ANJABAHZIBERT.
Nimaš kaj. Pooseblja red in mir v dvorani. pic.twitter.com/oEMv2x4en4— Jelka Godec (@jelka_godec) July 10, 2024
Vse to je le dokaz, da se leva opcija vedno predstavlja kot strpna, v resnici pa je ravno obratno. Njeni pripadniki namreč poosebljajo nestrpnost. Strpni niso do nikogar, izjema so le oni sami. Četudi nekdo, ki ima ideološko enake poglede, v določenem trenutku “zaide s poti”, z njim niso več usmiljeni.
Tanja Brkić