Na političnem področju se veliko dogaja. Veliko je napadov, ki se jih osrednji mediji ne lotevajo. “Lahko razumete, da imamo vlado, ki je idealna za delo medijev, mediji pa morajo mižati?!” je problematiziral voditelj oddaje “Kdo vam laže?” Boris Tomašič. Če pa želiš to po besedah političnega analitika, podjetnika, avtorja več knjig in strokovnjaka za komunikacijo, tudi neverbalno, Edvarda Kadiča razumeti, moraš to razumeti v smislu nekega ekosistema, ki funkcionira v Sloveniji. Ekosistem je sestavljen iz nekih medijev, nevladnih organizacij, strokovnjakov, nekih ljudi, ki ves čas servisirajo osnovno idejo, ki je skladna s politiko, ki je trenutno na oblasti.
Edvard Kadič poudarja, da če je dovolj močen impulz vladajoče politike, ki še ni bil nikoli tako močan od osamosvojitve dalje, kdo je pravi in kdo ni pravi, je to možno razumeti na takšen način. “Nujno je razumeti modus operandi, torej te progresivne tranzicijske levice, ki pravi, to je naše in ne vaše. Konservativni vidik slovenske politike razume svet na način: to je naše in vaše.”
Po besedah Kadila je ta vlada najprej, ko je prišla na oblast, naredila sezname zaposlenih, neko predpripravo za čiščenje tistih, ki bi lahko bili sovražni. “Kaj pa dela danes? Tisti, ki smo nekoliko bolj aktivni na socialnih omrežjih, smo zgroženi, koga vse se zaposluje. Če nekdo namreč nikamor drugam ne paše, se ga da za nekega piar svetovalca nekega ministra, zato da ta potem tvita, piše objave, bloge.” Kar pa je po njegovih besedah zanimivost te vlade je, da se ni treba več skrivati, da si provladni aktivist. “Če smo prej govorili o nevladnih organizacijah, ki so proti vladi, imamo sedaj nevladne organizacije, ki so provladne in se jim ni treba skrivati, da se gredo odprti fašizem, neko odprto zanikanje in napade na vse, ki drugače mislijo in so v nasprotju s prevladujočim mnenjem aktualne vlade.”
Boris Tomašič je spomnil, da je v preteklem tednu razburkal posnetek tiskovne konference, kjer so predsedniku vlade postavili zelo konkretna vprašanja okoli balkanskih poslov, financiranja aktualne generalne sekretarke, ko je bila ta “neodvisna” novinarka, in o romunski identiteti, odgovor premierja pa je bil, če povzamem, kot sem jaz razumel: “Saj bomo kmalu uredili RTV.” Kadič pravi, da ne ve, kdo mu svetuje. “Prav dolgo tako več ne bo šlo. Že eno leto je od zgodb v zvezi s finančnimi tokovi Gen-I, katerega predsednik vlade je bil in naj bi potekali po Balkanu. Danes lahko vidimo, da se počasi čas tolerance tudi tistih najbolj zakrknjenih novinarjev izteka. Ljudje se začenjajo spraševati …”. Pravi, da zakaj je on tako reagiral, je zanj ostala enigma. “Tako očitna reakcija je bila reakcija na vprašanje, znotraj katerega se je počutil v stiski, in dal vtis češ, kako ima stvari pod kontrolo. Izkazalo se je, da je vse prej, kot da ima stvari pod kontrolo. Včasih je boljše biti tiho, kot se zapletati v odgovore, znotraj katerih se šele izkažeta beda ali praznina teh odgovorov,” meni.
Mediji postali zvočniki vladajoče zgodbe
Omenjeno vprašanje se je po besedah Tomašiča ponovilo na Brdu, a nanj ni želel odgovoriti. “Pri takšnem še tako nerazmišljujočem opazovalcu, se povzroči dvom, ker ne želiš odgovoriti na neprijetno vprašanje, saj s tem sporočiš, da je nekaj narobe, četudi ni.” Kadič je ob tem poudaril, da lahko vsaka oblast vlada, dokler jo medijska srenja tolerira, ali da ima odprti odnos z mediji v smislu tako pač je, nič ni v ozadju. “Pri tej vladi na več koncih prihaja v ospredje, da je nekaj še vedno v ozadju. Ta vlada bo imela mir toliko časa, dokler bo uspela uspešno pokrivati medije v smislu, da je novinarji ne bodo spraševali tudi zoprnih vprašanj.” Pravi, da se je potrebno zavedati, da se naš svet nekoliko spreminja, na področju medijev se je namreč žal zgodilo to, da so od nekoč vloge medijev kot kritičnih dejavnikov v procesu vladanja postali servilni dejavnik vladanja, kar pomeni, da so od kritikov postali zvočniki vladajoče zgodbe.
Tomašič je v oddaji poudaril, da je obvladovanje medijev projekt te vlade. Že pred volitvami je namreč Golob povedal, da bo naredil red na RTVS. “Danes smo dobili potrditev o nastanku strateškega sveta, ki se bo ukvarjal z bojem proti sovražnemu govoru in ga bo vodila Nika Kovač. To je obračun z drugače mislečimi,” je prepričan. “Kar je izziv, je, da ljudje ne odreagirajo množično na ustanovitev sveta, ki je v nasprotju z ustavo, saj le-ta zagotavlja svobodo izražanja. Torej svobodo meni, da lahko povem, da meni Nika Kovač ni všeč, in svobodo Jaši Jenullu, da pove, da mu Janez Janša ni všeč,” je zatrdil Kadič.
Tisti trenutek, ko mi po besedah Kadiča vzpostavljamo nek strateški svet, vzpostavljamo arbitrarno točko presojanja, kaj je sovražno in kaj ni. “V demokratični družbi je sodna veja oblasti arbiter, ki na podlagi zakonodaje in sodne prakse odloča. Kako sodna veja oblasti ne odreagira na posredne posege v njihovo ingerenco. Kaj bo ta svet presojal, da lahko Edvard Kadič govori o tem ali o tem, da bo lahko nastopal v neki oddaji ali ne. Dajali bodo smernice vladi, kako naj ravna v teh primerih. Smo na dobri poti, da bomo prišli v podobne nebuloze kot je bil Šarec s svojimi pozivi, kje naj se oglašuje in kje ne,” meni Kadič.
Latentni strah v družbi vedno bolj prisoten
Nekdo je ta teden napadel Niko Kovač. Nova24TV si je po besedah Tomašiča dovolila nekaj, kar je bilo s strani Kovačeve označeno kot sovražni govor, in sicer objavilo se je pričevanje domnevnega napadalca, ki je povedal drugačno zgodbo. “Ta ista bo sedaj presojala, kaj je sovražni govor. Sovražni govor je torej objava nasprotnega mnenja,” je problematiziral. Če gremo pol koraka nazaj, pridemo po besedah Kadiča v latentni strah, ki je vedno bolj prisoten v naši družbi. “Latentni strah babic in dedkov, ki so meni ali vam rekli: ne govori, da te kdo ne bo slišal. Gre za strah, ki ga progresivni, levičarski del družbe vnaša v družbo, ker razume naše in ne vaših. Iz tega ven izhaja strah, da boš izgubil, kar si dosegel, in če se boš podredil idejam, boš izločen, obsojen. V nekem času pred nami so ljudje končali na Golem otoku.”
Naslednja točka, na kar po navedbah Kadiča naša družba ni pozorna, je napad na posameznika. Progresivni levičarski komunistični del družbe namreč temelji na ideji prosperitete družbe na podlagi skupin, torej porazdelitve odgovornosti. “Desni, konservativni, kapitalistični del temelji na bogatem posamezniku, ki bo preko svojega bogastva obogatil družbo. Ko prideta ta dva v konflikt, imamo na eni strani sivo maso, kjer nimamo tarče, na drugi strani pa posameznike, ki so lahke tarče,” je izpostavil in dodal, da se slednje loti z osebno diskreditacijo, uničevanjem posla itd. z namenom eliminacije, ker v masi je posameznik po defoltu brez krivde. V komunizmu je vse kolektiv. “Če grem pol koraka naprej, desnica oziroma ta konservativni del preprosto ne razume, da če jutri prevzame oblast, da je to neko začasno stanje, levica to razume in eliminira vse, ki ne razmišljajo isto kot oni. Ta konflikt je ves čas latentno prisoten v družbi.”
Že večkrat je Kadič napovedal, da bo Golob počasi postal ena bolj osovraženih oseb v političnem prostoru, ker je precej nepredvidljiv v slabem smislu. Bosancem je namreč obljubil milijon evrov, gasilcem nagrade, sodnikom 600 evrov dodatka. “Vemo, da se od tega ni uresničilo še nič, za Bosno bomo pa še videli. Iz tega naslova je on prava nočna mora za svojo piar ekipo in sam videz delovanja vlade.” Pri delovanju vlade je namreč potrebno le delovati strokovno in dajati videz strokovnosti, tukaj pa se to po njegovo problematično izkazuje.
Kot tipičen primer poceni retorike je Kadič izpostavil nastop ministra Danijela Bešiča Loredana, ki je prišel v besedni duel z Jelko Godec, nekdanjo sekretarko za zdravstvo v kabinetu predsednika vlade, kjer mu je posmehljivo očitala, da se Brecelj ne sme ukvarjati s korupcijo v zdravstvu, ker mu je to prepovedal Glas ljudstva. Loredan je vehementno zatrjeval, da to ni res, da ni tega nikoli rekel. “To vehementno zanašanje na spomin zlate ribice je na trenutke naravnost noro. Ljudje, ki to spremljajo, se temu posmehujejo. Ni dneva, da ne slišimo, da ni nekega novega strateškega sveta za nekaj, ves čas poslušamo o nekih reformah, zgodi pa se nič.” Če se bo po njegovih besedah igralo na to, da se bodo reforme začele pred koncem mandata, potem bodo pa pred volitvami govorili, morate nam dati nov mandat, je to zelo riskantna in tvegana pot te vlade.
Po besedah Tomašiča je trenutno pereča zadeva nedvomno plačni sistem. Inflacija je še vedno na desetih procentih, življenjski stroški na 20–25 odstotkih. “Rekli so, problem bomo reševali sistematsko, pa ne mine niti 14 dni in se premier dogovori s sindikatom šolstva za 16-odstotno povišanje plač. Upokojencem pa je bilo na drugi strani dano 5,2 odstotka. To je vgrajen konflikt,” je komentiral. Kadič je v oddaji omenil, da mu je bil zanimiv izraz finančnega ministra Boštjančiča, ki je rekel, da so potrebe družbe takšne, da je potrebno nekaj storiti s prihodki. Po domače, potrebno je zvišati davke, da se nahrani potrebe družbe. “Imaš dve možnosti, ali da za potrebe družbe dvigneš davke ali pa jih znižaš. Zgodovina je pokazala, da so države, ki so do neke mere nižale davke za potrebo družbe, prosperirale.” Ko po njegovih besedah spremljaš vso to dogajanje, je težko biti optimističen.
Kadič je dejal, da se pojavlja vprašanje, kdaj se bo snežna kepa dogajanja, ki brbota v družbi, začela prelivati preko meja. “Vprašanje, če bo v takšni sestavi zadeva zdržala do konca leta. Po teh rezultatih, ki so po desetih mesecih pičli, je pravi čas, da se ljudje vprašajo, zakaj še kar poslušamo obljube, da se bo nekaj zgodilo, ne pa da se nekaj dogaja.”
Sara Kovač