Za mnoge na Slovenskem je svet nastal šele leta 1945, saj je bilo v času revolucije dosledno poskrbljeno za izbris sledov družbenega dogajanja na naših tleh iz obdobja med obema svetovnima vojnama. Ta čas trenutno še vedno ostaja skrit v senci nikdar povsem končanih ideoloških spopadov, ki črpajo svojo energijo še zlasti iz nezaceljenih ran krvave komunistične revolucije.
Pisalo se je leto Gospodovo 1939. Bilo je v času prijetnih poletnih dni, zato so bile ljubljanske ulice prepolne množic ljudi, ki so se v mestu zbrali z vseh strani neba, da bi se udeležili veličastnega dogodka – kongresa Kristusa kralja. Mnogi so prispeli v naše kraje tudi iz drugih jugoslovanskih banovin ali iz tujine. Po mestnih ulicah so odmevali številni napevi in se vrstile razkošne procesije, mestne izložbe in številna pročelja hiš pa je bogato krasilo cvetje ter drugo okrasje, navaja časnik.si.
Veličastni dogodki tedanjega časa
Slovenska tla je v obdobju med obema vojnama zaznamovalo zelo pestro dogajanje na kulturnem in družbenem področju, ki obsega toliko različnih elementov, da se bomo v pričujočem članku dotaknili le izbranih. Tisti, ki se želi bolj poglobljeno spoznati s tem zgodovinskim obdobjem, lahko odpre kakšno staro zbirko časopisa Slovenec in pusti, da ga tok tedanjega časa potegne vase. Na tem mestu pa se bomo najprej dotaknili domnevno najpomembnejših dogodkov tedanjega obdobja na verskem področju, to je evharističnih kongresov in kongresov Kristusa kralja, ki so po številu udeležencev primerljivi z obiski Janeza Pavla II. v 90-ih letih ali pa slednje celo presegajo.
Vladaj, Kristus kralj!
Tik pred začetkom 2. svetovne vojne je slovenska prestolnica gostila eno največjih prireditev tedanjega časa. Pričujoči na slovesnem dogodku na čast Kristusu kralju so se udeleževali svetih maš in prisostvovali na mnogih drugih nabožnostih, številni med njimi pa so si privoščili tudi ogled predstave o Božjem kraljestvu, ki se je odvijala na Plečnikovem štadionu. Spet drugi so se predajali akademskim užitkom ob udeležbi seminarja v Hotelu Union, tretji pa ogledali najrazličnejše razstave tematsko bolj ali manj povezane s slovesnim dogodkom počastitve Kristusovega kraljevanja na Zemlji. Medvojno obdobje je bilo namreč čas, ko je mnogo ljudi odpadlo od vere in svoje življenje ter duhovnost namesto v Kristusa preusmerilo v “Indijo tedanjega časa” – v Moskvo, k tamkajšnjim “režimskim bogovom”, zato si je vrh Cerkve, tako svetovne kot tudi slovenske, prizadeval, da bi na različne načine obudil vero preprostega ljudstva in izobraženstva. Obenem je bilo treba z veličastnim slavjem sporočiti svetu, da je Odrešenik še vedno njegov vladar.
Katoličani vseh dežela, združite se!
Poleg organizacije tovrstnih pompoznih dogodkov so želele cerkvene oblasti tudi na mnoge druge načine okrepiti ljudsko gorečnost, zato so se pojavile različne, v Cerkvi in družbi delujoče skupine, med katerimi se med drugim omenja Marijina družba. Iz tedanjega časopisja je zaznati prisotnost ostrih trenj med levim, to je liberalnim in “rdečim” političnim taborom na eni strani ter desnim branikom tradicionalnih, še zlasti krščanskih družbenih vrednot, na drugi strani. Tednik Mi mladi borci iz leta 1940, v povezavi s tem omenja prežečo sovjetsko totalitarno zver, ki je z evropskega vzhoda pretila tudi našim krajem in od koder so se tedaj razlegali Marxovi vzkliki “Proletarci vseh dežela, združite se!” Cerkveni krogi so ob tovrstnem vzklikanju, ki so ga širili tako rdeče obarvani intelektualci kot tudi njihova javna občila in razne družbene pobude, niso ostajali križem rok, marveč so na tovrstne pozive odgovarjali z besedami “Katoličani vseh dežela, združite se!”
Kristusovi borci
Cerkvene skupine tipa Marijina družba pa niso uspele odgovoriti na vse duhovne potrebe tedanjega časa in družbene izzive, zato je bila potrebna skupnost ali organizacija, ki bi se pri svojem delovanju odlikovala z ustrezno bojevitostjo. Kot odgovor na takšno potrebo se je pojavila Katoliška akcija. Dejan Pacek v svojem članku z naslovom Pregled zgodovine Katoliške akcije na Slovenskem navaja, da je z nastopom moderne dobe laike pričela vabiti k aktivnemu apostolatu, s čimer naj bi Kristus še naprej ostal v središču vsega Sveta ter celo pridobil na pomenu.
Čas obstoja in dejavnost
Njena zasnova sega v leto 1923, vendar pa je šele leta 1936 dobila svojo končno obliko in bila priznana kot organizacija. Njen konec se datira v leto 1945, ko je zaradi temeljnih družbenih sprememb na Slovenskem prenehala obstajati. V času svojega obstoja se je osredotočala na vzgojo načelnih in trdnih kristjanov, poleg tega pa je bil njen namen tudi socialno delovanje v različnih družbenih porah. Njeni visoko zastavljeni cilji so pogosto ovirali polno uresničitev njenega poslanstva med preprostimi ljudmi, obenem pa je spore znotraj Cerkve vzbujal tudi njen pokroviteljski odnos do drugih cerkvenih organizacij. Pri nasprotovanju sta prednjačili še zlasti skupini Mladci in Stražarji.
“Papež Katoliške akcije”
Glavni zagovornik in pokrovitelj obravnavane organizacije je bil tedanji papež Pij XI., ki je od Katoliške akcije pričakoval, da bo prodrla v vse socialne sfere. Znanstveno poročilo Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955 pa navaja, da so se po pojavu obravnavane organizacije pojavila vprašanja, ali gre pri Katoliški akciji za duhovni ali za politični preporod družbe, saj naj bi mnogi predstavniki levega političnega pola le-to dojemali zgolj kot politični katolicizem in ne kot obliko sodobne duhovnosti. Omenjeni komponenti je zagotovo težko ločiti med seboj, saj so se različne sfere tedanjega življenja Slovencev tesno prepletale med seboj, kar je bilo tudi skladno z duhom tedanjega časa.
Katoliška akcija dolgo časa ni delovala v oboroženih spopadih
Pod italijansko okupacijo je Cerkev lahko še naprej delovala sorazmerno nemoteno, z njo pa tudi Katoliška akcija. Slednjo je namreč priznavala tudi okupatorjeva zakonodaja in omogočala nadaljnje delovanje laičnega apostolata. Obenem se je omenjena katoliška skupnost odrekla sodelovanju z OF, katerega vodenje so prevzele nevarne rdeče ideološke sile. Notranjo ideološko borbo v slovenskem narodu je KA razumela kot “borbo za duše” in ji dajala prednost pred drugimi, tudi političnimi interesi. Ideološki nasprotniki omenjene zveze so pomorili mnogo vidnejših članov le-te, med drugim Jaroslava Kiklja in blaženega Alojzija Grozdeta. Pozneje so se mnogi nekdanji pripadniki Katoliške akcije podali v oborožen spopad z domačimi ideološkimi nasprotniki, kar pa se je zgodilo šele po italijanski kapitulaciji. Odločitev je bila med drugim posledica razsežnosti spopadov med levim in desnim političnim polom. Tako so se mnogi odločili za domobranstvo, da bi slovenski narod tako obvarovali pred kulturnim in verskim revolucionarnim pustošenjem, ki si je hinavsko nadelo masko boja proti okupatorju.
Povojna usoda
Delovanje Katoliške akcije je bilo po vojni na domačih tleh zatrto, zato pa je vzcvetelo v nekaterih slovenskih izseljenskih skupnostih po svetu. Duh časa med obema vojnama je tako med drugim našel svoje zatočišče na argentinski zemlji pa tudi v ZDA.
Domen Mezeg