Vatikan je danes odobril blagoslov istospolnih parov, a obenem vztraja, da se ga ne sme uvesti kot katoliški obred niti ne v kontekstu, povezanem s porokami. Sveti sedež prav tako opozarja, da z blagoslovom ne odobrava tovrstnih razmerij in ne spreminja cerkvenega nauka o zakonski zvezi.
Mnogi se sprašujejo, kaj to pomeni in ali je vesoljna Cerkev vendarle popustila pod pritiski modernizma, če je papež Frančišek še nedavno zaključil mukotrpno razpravo z liberalno usmerjeno nemško Sinodalno potjo na eni strani ter tradicionalisti na drugi.
V skladu z deklaracijo, ki jo je odobril papež Frančišek, je Vatikan omogočil blagoslovitev “istospolnih parov in parov v neurejenih zvezah”. “Da bi se izognili kakršni koli zmedi, blagoslovov za istospolne pare ne bo mogoče opravljati s kakršnimi koli oblačili, gestami ali besedami, ki so primerne za poroko,” je pojasnil Sveti sedež. “Ne smemo prepovedati bližine Cerkve ljudem v vsaki situaciji, v kateri bi lahko prosili za božjo pomoč s preprostim blagoslovom,” piše v deklaraciji. Sveti sedež ob tem opozarja, da blagoslovi ne odobravajo tovrstnih razmerij in ne spreminjajo cerkvenega nauka o zakonski zvezi, poroča nemška tiskovna agencija dpa.
Papež Frančišek je že večkrat dejal, da bi morala biti Cerkev odprta za vse, “tudi za vernike LGBTQ+”, poroča STA. Že oktobra je poudaril, da bi v Vatikanu lahko odobrili blagoslove istospolnih parov, ne da bi pri tem nasprotovali temeljnemu cerkvenemu nauku o naravi zakonske zveze. Takrat je tudi dejal, da nasprotuje vzpostavitvi uradnih cerkvenih predpisov glede blagoslovov, in namignil, da je najbolje, da se odločitve sprejemajo na ravni župnij.
Težava pa je morda v tem, ker je besedo “blagoslov” mogoče razumeti na več načinov. Tisti najbolj razširjen pomen je, da nekdo “prižge zeleno luč”, torej odobrava nekaj. Prav tu pa se skriva težava. Če Cerkev ljudi z istospolnim nagnjenjem sprejema, pa na drugi strani odklanja istospolno prakso, kar ne pomeni samo, da odklanja možnost cerkvene poroke dveh istospolnih parov, pač pa je pod vprašajem tudi status aktivnih katoličanov, ki so hkrati tudi aktivni homoseksualci. Nekateri škofje in župniji jih namreč kljub temu vključujejo v svoje ekipe, poučujejo tudi verouk. Po naših podatkih takšni primeri obstajajo tudi v Sloveniji.
“Blagoslov” pa bi lahko tu pomenil tudi molitev za notranje ozdravljenje in osvoboditev teh ljudi. Zdi se, da je to v uradnem sporočilu premalo poudarjeno. Morda tudi zaradi tabuizacije razlogov za istospolno usmerjenost. Ob tem velja spomniti na knjigo, ki je bila prevedena v slovenščino (Bil sem gej) in na pričevanje misijonarja ter karizmatika patra Jamesa Manjackala, ki je imel na svojih misijah tudi opravka z istospolno usmerjenimi, za katere je molil za notranje ozdravljenje in so odstopili od svoje prakse. Mnogi od njih so se nato normalno poročili (s partnerjem različnega spola) in imeli otroke.
Lahko bi torej rekli, da je papež Frančišek sprejel nekakšen džentelmenski kompromis, ki naj bi ohranil odprtost Cerkve do istospolno usmerjenih. Gre pa tudi za poskus, kako v praksi uresničiti najboljši način pristopa k istospolno usmerjenim. Ko torej molimo zanje in jih v duhu blagoslavljamo, ne pomeni, da odobravamo istospolno prakso, usmerjenost in ideologijo LGBT, pač pa da v teh ljudeh zaradi naše posredniške molitve gradimo božje kraljestvo, podiramo pa to, kar gradi satan.
Zanimivo je, da za zdaj slovenska spletna stran Vatican News (še) ni objavila novice o tej papeževi novosti.
Smo pa na angleški spletni strani Vatican News našli posamezne dele deklaracije. “Kadar se prek posebnega liturgičnega obreda kliče blagoslov na določene medčloveške odnose“, ugotavlja deklaracija, “je potrebno, da blagoslovljeno ustreza Božjim načrtom, zapisanim v stvarjenju” (odst. 11). Zato Cerkev nima moči podeljevati liturgičnega blagoslova neregularnim ali istospolnim parom. Prav tako se je treba izogniti tveganju reduciranja pomena blagoslovov samo na to stališče, pri čemer od preprostega blagoslova pričakujemo “enake moralne pogoje za preprost blagoslov, ki so zahtevani pri prejemu zakramentov” (12. odst.). Tisti, ki prosijo za blagoslov, pokažejo, da “potrebujejo Božjo odrešilno navzočnost” v svojem življenju, tako da izrazijo “prošnjo za Božjo pomoč, prošnjo, da bi živeli bolje” (odst. 21).
Ko bo objavljen celoten slovenski prevod dokumenta na spletni strani Svetega sedeža, ga bomo objavili.
Tu naj spomnimo samo na dejstvo, da smo z udeležbo pri maši vsi deležni blagoslova (denimo zaključnega blagoslova), tudi če ne pristopimo k obhajilu – in celo tisti, ki se udeležijo maše, pa niso kristjani.
Blagovest