Nemške volitve je zaznamovala zmaga desno konservativne CDU, ki se je zavezala, da se odpove pogubni socialistični politiki Angele Merkel, toda največja zgodba večera se je odvijala v ozadju in bi lahko imela posledice za volitve čez štiri leta. Ne tako minoren vzpon je namreč doživela skrajna levica – Die Linke (Levica) in njena sestrska, a protimigrantska stranka, BSW.
Die Linke je ena največjih presenečenj volitev – še januarja so ji ankete pripisovale 4-odstotno podporo. Stranka pod vodstvom neomarksistke Heidi Reichinnek in političnega rdečega influencerja Jana van Akena, ki je stranko prek socialnih omrežij pomagal povezovati z mladimi, je dobila kar 4.355.382 glasov (8,77 %). Gre za močan obrat v skrajno levo, sploh pri mladih od 18 do 24 let, med katerimi je Die Linke celo najbolj priljubljena stranka.
Na drugi strani je povsem propadla ekonomskoliberalna FDP, ena od etabliranih nemških strank, ki je zagovarjala prostotržno ekonomijo – dobila je le 2.148.878 glasov (4,33 %) in izpadla iz parlamenta. Die Linke bo v novem sklicu parlamenta imela kar 64 svojih volivcev, kar je največ v zadnjih desetih letih.
Pri tem je zanimivo tudi dejstvo, da so ravno mlade ženske do 30 leta starosti tiste, ki pri mladih naredijo ključno razliko. Volijo namreč zelo izrazito levo, medtem ko mladi moški volijo kot preostali del populacije.
Die Linke – otrok finančne krize, ki nagovarja mlade
Čeprav je bila nemška politika že dolgo ujeta v zanke rdeče-zelenih mainstream kolektivistov, se je za njimi pojavila še bolj skrajno leva alternativa mladih neomarksistov, ki so si želeli še močnejši pomik proti pravemu socializmu. Leta 2007, na začetku finančne krize, ko je v nemški javnosti vladalo močno antiestablišment vzdušje proti etablirani politiki, sta se na skrajno levi definirali dve stranki: Arbeit und soziale Gerechtigkeit – Die Wahlalternative, WASG (Delo in socialna pravičnost – volilna alternativa), stranka z močnim zaledjem sindikatov, ki se je odcepila od običajnih socialistov, in Partei des Demokratischen Sozialismus (Stranka demokratičnega socializma), naslednica vzhodnonemške komunistične partije, prestreljena s starimi kadri vzhodnonemške obveščevalne službe in komunističnih aparatčikov. Obe sta se združili v novo stranko z imenom Die Linke (Levica). Eden od ustanoviteljev je bil Lothar Bisky, zahodni Nemec, ki je v šestdesetih prebegnil na komunistični vzhod, kjer je deloval kot sodelavec vzhodnonemške teroristične državne policije Stasi – med letoma 1966 in 1970 je Stasi registriral Biskyja s kodnimi imeni Bienert, od leta 1987 pa kot Klaus Heine. Lothar Bisky je bil v evidencah Stasija opisan tudi kot “zanesljiv tovariš, ki strogo sledi ukazom in je vedno pošten do ministrstva za državno varnost (Stasi)”.
Še eden sodelavec Stasija je bil nekdanji vodja stranke Gregor Gysi, ki sicer obtožbe zanika, a o njih ne želi govoriti.
Leta 1992 so namreč nemške obveščevalne službe odkrile, da je bil obveščevalec Stasija (“inoffizieller Mitarbeiter”), ki so ga vodili pod imenom “IM Notar”.
Leta 2009, na vrhuncu finančne krize, je stranka na parlamentarnih volitvah dobila kar 11,9 % (76 sedežev). Leta 2013 je njihov delež padel na 8,6 % oz. 64 sedežev, leta 2017 so zopet dobili 9,2 % sedežev, 2021 pa 4,9 % oz. 39 sedežev. Tokratne volitve so pomenile njihov povratek, s tem pa je pomembno povedati tudi, da je stranka pred kratkim razpadla na dva dela – na tradicionalni socialistični promigrantski del (Die Linke) in Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW), socialistični protimigrantski del. Tudi ta je skoraj prišla v parlament (prejela je 5 %). Kar pomeni, da so levičarski skrajneži skupaj dobili skoraj 14 %, kar je že nevarno blizu etablirani levi stranki SDP.
Kaj želi Die Linke?
Die Linke je skrajno leva stranka, podobna slovenski Levici, španskemu Podemosu in grški Sirizi. Gre za novi val evropskih enokomunističnih strank, ki trdijo, da so za vse težave sodobnega sveta krivi prosti kapitalistični trgi, ki ustvarjajo neenakost in proizvajajo koncentracijo premoženja v rokah skupine bogatih.
Radikalni člani stranke zagovarjajo konec kapitalističnega gospodarskega reda – zaradi tega je bila stranka nekaj časa celo pod nadzorom nemške domače obveščevalne agencije Verfassungsschutz.
V poročilu nemških obveščevalnih služb o ekstremističnih gibanjih, ki bo izšel, je stranki posvečenih 15 strani v poglavju o levem ekstremizmu. Med drugim navaja, da Levica uporablja izraze, kot je “pluralizem”, za priklic sil, “ki zasledujejo cilj temeljne spremembe obstoječega državnega in družbenega reda”.
Enako besedilo najdemo tudi v programski izjavi Levice iz leta 2011, v kateri se stranka zavezuje k striktno protikapitalistični usmeritvi. Klaus Ernst, ki si je od leta 2010 predsedovanje stranke delil z Gesine Lötzsch, je program označil celo kot “vojno napoved prevladujočemu establišmentu in tistim, ki vladajo”. Gre torej za podobno retoriko, kot v zloglasnem programu združitvenega kongresa Združene Levice iz leta 2017.
Stranka ima močno promigrantsko politiko in poziva k nadaljevanju politike Angele Merkel (Wir schaffen das – Moremo to) iz leta 2015, ki je evropske države na čelu z Nemčijo preplavila z nedokumentiranimi migranti z Bližnjega vzhoda in iz Severne Afrike, prav tako se aktivno zavzemajo za to, da se iz Nemčije ne izganja zavrnjenih azilantov, četudi so ti zagrešili kazniva dejanja.
Stranka se je močno osredotočila na politično vprašanje stanovanjskega problema s tipičnimi levičarskimi rešitvami. Poziva k omejitvi najemnin po vsej državi: najemnin se ne bi smelo zvišati šest let. Levica želi tudi razlastitev nepremičninskih podjetij. V mestih s posebej tesnim stanovanjskim trgom, kot je Berlin, naj bi podjetja, ki imajo v lasti več kot 3000 stanovanj, “prenesla v javno last”.
Po njihovem mnenju milijarderji ne bi smeli obstajati, zato želijo drastično višje davke na bogate. Zavzemajo se za davek na dediščino. Najvišjo stopnjo davka na dediščino želijo zvišati na 60 odstotkov za veliko premoženje z obdavčljivo dediščino v višini treh milijonov evrov plus neobdavčeno olajšavo.
Stranka bi rada prepovedala letalske polete, ki so krajši od 500 kilometrov ali pet ur vožnje z vlakom. Nove letališke zmogljivosti po njihovem niso več potrebne. Prepovedati bi morali tudi zasebna letala in mega jahte, daljše od 60 metrov. Ekonomsko torej promovirajo skrajno obliko državnega intervencionizma in regulacije.
Prav tako promovirajo minimalno plačo 15 evrov, višino pokojnine 53 odstotkov in minimalno pokojnino 1310 evrov za tiste, ki so v pokojninsko blagajno plačevali malo ali nič.
Skupaj z drugimi levičarskimi strankami se – kljub ruski agresiji v Ukrajini – zavzemajo za zmanjšanje proračuna za vojsko in odstranitev ameriških in NATO baz v državi.
Stranka prav tako podpira skrajno levo “ulico” Antifa. Ko je predsednik Trump leta 2019 v prvem mandatu javno razmišljal o uvrstitvi Antife med teroristične organizacije, je stranka Die Linke na spletu pomagala promovirati akcijo #IchBinAntifa (#JazSemAntifa). Sporočilo je postalo priljubljeno na družbenih omrežjih v nemškem jeziku, podprli pa so ga tako politiki Zelenih kot Die Linke.
Vodja Die Linke Bernd Riexinger je šel dlje od nekaterih in pripomnil, da je bil Antifa “vedno in povsod” zaradi nemške zgodovine. Vmešala se je tudi strankarska frakcija Mladih zelenih, ki je zapisala, da so vsi člani potrebni za boj proti fašizmu “na ulici, na internetu, v parlamentih”.
Zakaj je toliko ljudi volilo skrajno levico?
Za oživitvijo Levice stoji skrajna aktivistka in levičarska agitatorka Heidi Reichinnek, vodja poslanske skupine stranke in vzhajajoča zvezda družbenih medijev. Posnetki njenih gorečih govorov so pogosto postali viralni, vključno s tistim, v katerem je napadla konservativnega kandidata za kanclerja Friedricha Merza, da je oslabil nemško povojno karanteno “požarnega zidu” proti skrajni desnici, tako da je skušal s pomočjo skrajne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD) sprejeti ukrepe, s katerimi bi omejili priseljevanje migrantov.
Še bolj kot strah pred AfD pa je videti, da Nemci tragično ne razumejo, zakaj se jim dogaja gospodarska odrast in energetska revščina. Dovolj levih volivcev so skrajneži utegnili prepričati, da je kriv kapitalizem oz. prostotržna ekonomija, ne pa bizarne levičarske politike prejšnjih (tudi desnih) vlad.
Poleg skrajne Die Linke, ki je s sestrsko BSW dobila skupaj 14 %, med skrajne, a bolj etablirane spada tudi stranka Grüne (Zeleni), ki je bila glavni motor zaprtja jedrskih elektrarn (celo tako, da so uradniki zelenih na ministrstvu za okolje ministrstvu lagali o dejanskem stanju reaktorjev in dobavljivosti plutonijevega goriva). Skupaj ima skupina skrajnežev torej mogočnih 26 % (čeprav BSW ne bo v parlamentu), torej skoraj tako veliko kot zmagovalna CDU. Volitve torej jasno kažejo, da Nemci ne razumejo, kaj se jim v resnici dogaja, in da bi radi še več zelene politike in kolektivizma. To pa utegne vplivati tudi na bodočo politično usmeritev nove nemške koalicije. Bo CDU zbrala dovolj poguma, da končno državo obrne dovolj na desno, da se ta reši trenutnega umiranja na obroke? Nemčija je namreč leta 2025 evropski bolnik, tako kot je bila med finančno krizo leta 2007, ko so levičarski skrajneži prvič posegli v nemško visoko politiko. Le od nadaljnjih korakov zmagovalne stranke je odvisno, ali se bodo skrajneži širili še naprej ali pa bodo izgubili smisel za obstoj.
I. K.