31. avgusta 1947 je OZNA ugrabila Andreja Slavka Uršiča, znanega primorskega časnikarja in urednika glasila Demokracija, predhodnika tednika Demokracija. Slednji je izginil za vedno. Čeprav je bil v slovenskem prostoru dolga desetletja po krivici zamolčan, se je njegovo ime v javnost vrnilo pred petimi leti, ko je vrata odprl medijski center, poimenovan po njem.
Spomnimo. Andrej (Slavko) Uršič je bil rojen 17. oktobra 1908 “pri Jeronovih” v Kobaridu. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, nato pa je 1928 maturiral na gimnaziji v Novem mestu, leta 1943 pa diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti. V dijaških letih je bil član društva Prosveta, kot študent pa se je pridružil Klubu jugoslovanskih akademikov Trsta, Gorice in Istre ter unitarističnemu Jugoslovanskemu naprednemu akademskemu društvu Jadran, ki mu je v začetku 30. let tudi predsedoval. Pred drugo svetovno vojno je bil primorski begunec v Ljubljani, po vojni pa se je umaknil pred komunizmom v Cono A Julijske krajine, ki so jo upravljali zahodni zavezniki. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratske zveze v Gorici. Kot sourednik tednika Demokracija je jasno obsojal vsak totalitarizem, za kar je plačal najvišjo ceno.
V zvezi z Uršičevo ugrabitvijo se je v časopisju izpostavilo, da je krivda na strani komunistov. “V zavetju temne noči so ga z zvijačo zvabili v zasedo. Napeli so mu vrv čez cesto, ki vodi iz Kobarida v bližnji Robič. Zjutraj so našli tamkaj le pretrgano vrv, dva nabita samokresa in v grmovju motorno kolo,” je bilo mogoče prebrati. Uršiča so po poročanju “vlekli po tleh s ceste v jarek, od tod dalje preko travnikov in skozi gozdove po pobočjih Matajurja in Kuka. Pri Volčah so ga prepeljali čez Sočo v Titovino”, kar pa je povzročilo tudi ogorčenje v gornji soški dolini.
31. avgusta 1947 je OZNA ugrabila dr. Andreja Uršiča, časnikarja in urednika Demokracije. Izginil je za vedno. pic.twitter.com/QS9zc0LUcH
— drustvohudajama45 (@DrustvoHudajama) September 1, 2024
Med razlogi, zakaj so Uršiča sploh ugrabili, je bilo izpostavljeno, da je bilo temu tako, ker je bil moteč kot “zaveden Slovenec, mož brez madeža, odkrit demokrat in neizprosen nasprotnik političnega nasilja, laži in prevare”. Njegovo pisanje je bilo sicer ostro, a realistično. A “odkritih in prikritih groženj se Andrej Uršič ni ustrašil”. Ob tem pa se je izpostavilo tudi, da ni bil tak, da bi zavrnil prošnjo, kar pa so “zločinci izkoristili in ga zvabili v zasedo”.
“Človek je nosilec ideje. Če ubiješ človeka, uničiš idejo. Strašna enostavnost! Te so se hoteli poslužiti tudi komunisti. Ugrabili so Uršiča, ker so mislili, da bodo z njim uničili idejo, katere nosilec je bil. Toda ušteli so se. Nasilno so spravili s poti Uršiča, a ideje niso uničili. Pregloboko je zasidrana tudi v srcih drugih, da bi jo uničili zgolj z Uršičevo ugrabitvijo,” so v časopisju izpostavili v zvezi z ugrabitvijo in pojasnili, da je Uršič skrbel za to, da so ljudje pričeli odpirati svoje oči in jih tudi zapuščati.
Sicer dandanes še vedno ni znano, kje se nahajajo njegovi posmrtni ostanki, a za njim so ostali zapisi, vredni premisleka in občudovanja. Med drugim tudi naslednji: “Komunisti me ne bodo nikdar zavedli, da bi se posluževal njihovih sredstev za politično uveljavljanje, kajti zlo rodi le zlo, ki končno pokoplje zločinca samega.”
Ž. N.